#pojdiven

Kdaj in kako na kolo izven svojih poznanih poti. Kras me je že nakaj časa "klical" in na  strani  sem našel opis, ki me je pritegnil. Parkiram kar za cesto, kar v omaknjeni vasi Črnotiče ni nek problem. Že kmalu po nekaj uvodnih metrim me navigacija usmeri na zelo zaraščeno pot. Z nekaj manjšimi težavami pridem do cerkvice MarijeSnežne. Sledenje poti od tu naprej ni več težava. Je pa na poti zanimiva rešitev za omejevanje prehoda, verjetno živine..  Pot se vzpenja po gozdu in kar malo malo razočaran sem, češ ni razgledov... No na Kojniku pa se odpre.  O nadaljevanju vožnje po grebenu gor in dol največ povedo slike. Na kratkem spustu, stojijo opozorilne table za jamo, ki bi jo sicer verjeno zgrešil.  Niso ravno ušesa krasa, pa vseeno lepo in tudi ptiči gnezdijo. več podatkov in gpx o sami poti na tej povezavi. 

Večkrat mi je bilo očitano, kako tekmovalen sem in poleg tega smo še v službi, na enem projektu, ugotavljali kako nas tekmovalnost žene, še posebno če je v ozadju neke vrste nagrada, čeravno virtualna (gamification). Zaradi tega sem naredil experiment glede moje športne tekmovalnosti. Moja hipoteza je, da nisem tekmovalen! Ker sem slišal, da je Strava najbolj »tekmovalen« app sem si ga naložil na telefon. Sicer svoje aktivnosti merim z uro Suunto. Pri športih, ki jih gojim mi pri nobenem čas ni merilo. Pri turnem smučanju, gorskem kolesarstvu, hribolazništvu gledam »višince«, pri teku razdaljo. Čas je vedno sekundaren. Edino pri teku/hoji na Kriško goro je drugače. To mi je trening poligon, kjer se pomerim sam s sabo in vidim, kje kondicijsko sem trenutno. Govorimo o cca 600 vm vzpona in spusta ter 4,6 km skupne razdalje. Lestvico imam postavljeno nekako takole, nad 60 minut (letos še ne grem na Mt.Blanc), med 50 in 60 minut (sem OK), pod 50 minut (še nisem in verjetno nikoli ne bo...