#pojdiven

Absoultno vem, da s tem zapisom ne bom spremenil nič, še več, vem da ne bom požel odobravanja, prej nasprotno.  Pred 1 mesecem sem napisal, po mojem mnenju, precej "močno" zgodbo, v kateri sem razkril kar velik del svoje intime. Po tem sem se "umaknil" iz kakršnihkoli objav na SM in moji zapisi na blogu so ostali neobjavljeni. Saj ne vem, kaj sem mislil s tem,  hotel, želel... enostavno sem verjel, da smo prijatelji, sledilci, bralci vseeno kaj več kot instant ogledovalci. Zgodilo se ni praktično nič! Kaj je motiv, da "klikneš" na ogled slike, storija, da daš like? In ko to narediš, kaj potem? Naslednjo sekundo že gledaš in klikaš kaj drugega in pozabiš kaj si ravno gledal, bral...?  In najhuje je, da sem od nekdaj zagovornik ideje Zuckerberga, češ kako nas lahko SM zbliža. 😰 Korona in vso to sranje nas definitvno spreminja, ampak ali ni to spet samo dober izgovor? Res je, da nas ponavadi "gor" držijo želje, večine po dopustu in da je v teh dneh...

Ponoči in dopoldan naj bi snežilo, popoldan pa izboljšanje. Vremenska je bila torej ravno prava, da popoldan skočim na Ženiklavc. Očitno je tako ramišljalo še 100 drugih, saj so bili avti parkirani že v kamnolomu pred Slaparsko vasjo. jaz ga stisnem na križišču v vasi in me torej že na začetku čaka ogrevalni "tek" po ravni cesti pred vzponom. Kljub temu, da sem planiral iti čez Dom pod Storžičem (DPS), me špura prepriča, da zavijem v smer sedla Dol. Snega je tukaj komaj dovolj za vzpon, niti pod razno pa za spust. Nekje spredaj vidim turaša, ki ga zelo počasi lovim, ko me opazi še on pospeši in po cesti skoraj "letiva". Ko zavijeva proti Dolu, me počaka in smejiva se, kako deluje psiha, jaz ga poskušam ujeti in bolj, ko sem jaz hitel, bolj je on pospešaval. Oba sva bila pa na maximu. Insistira da grem jaz naprej in po tem ritem oba zelo umiriva. Špura pelje po smeri, po kateri še nisem šel. Priključi se tisti od Doma in na vrh pridem z juga. Na vrhu je že kar nekaj ...

Vremenska se je na hitro spremenila v zelo užitno in kar se je kasneje izkazalo v kičasto lepo vreme. Pojma nisem imel kam se odpraviti. In kljub temu, da se mi na Pokljuko ne gre (samo zaradi gneče), se vseeno odpravim tja. Na Rudnem polju je P zaprt zaradi bližajoče tekme v biatlonu, zato nas redarji "parkirajo" malo pred vojašnico. Za par metrov po cesti smo privarčevali parkirnino. Avtov je že kar nekaj, no saj ura tudi ni prav zgodnja. Ampak to ni bilo nič, kar sem videl potem po povratku.  Še ko sem natikal smuče nisem vedel, kam naj zavijem. Ko prehitim 6 člansko družino, se odločim, da ko dohitim naslednje, ki so kolikor toliko hitri, grem za njimi. Na smučišču res ujamem dva, verjetno očeta in sina in upočasnim ritem na njun. Zavijeta proti Viševniku. OK pa naj bo Viševnik. Ko očetu psi ne primejo več, smuči vrže na nahrbtnik in me prepirča, da naj grem naprej. Grem pač svoj ritem in počasi lovim predhodnike in na koncu sem spet 1. Matr 😖! Saj drugače bi bilo vseeno...

Stalno se pravzaprav čudim vremenu in tudi sebi, da je možno vsak dan iti na turo.  V ponedeljek sem šel preverit stanje na Trianglu. Groza, koliko plazovine in do kam. razmere so temu primerne. Že na poti gor se je potrebno izogibati nanesenemu snegu. Od koče na Zelenici do Triangla je bilo fino, tako za vzpon, kot za spust.  Potem pa kalvarija in eno izmed težjih smučanj po plazovini, napihanem snegu, ponekod skorja, spodaj pa ledene kepe in nikoli ne veš, kdaj boš zapel ali udaril vanjo. Ker sem vseeno poskušal smučati in se ne samo spuščati, sem fiziko preiskusil tudi na hard vej. Parkrat! V torek se ujameva z Juretom in greva na Španov vrh. Krasen dan je klical po 2 x ponovitvi. Ravno do zahoda sva 2. na vrhu. Smuka solidna, ker je del poratrakiran. Kar nekaj sonca sva užila. V sredo se nama priključi še Borut in kar ambiciozno si za cilj izberemo Klek. Začetek poti je bolj gozdarjenje, kot vzpon na smučah. Čez Jeseniško planino je bilo fino.  Na vrhu pa spihano d...

Obilno deževje je naredilo ogromno škodo naši turni smuki. Okoli nas in tam kjer je "varno" je vse prenizko. Na Pokljuko se mi pa ni dalo. Ko zjutraj vidim jasnino se namenim proti Tržiču in razmišljam, da bom videl od kje naprej je snežilo. Opcija je Ženiklavc ali pa Plešivec. Ko gledam griče, vidim, da je še na Kriški komaj kaj snežilo. Tako je edina opcija, da se peljem proti Dolgim njivam in se pač ustavim, ko postane dovolj snega. Že takoj iz Čadovelj ven me preseneti neposuta cesta, ki je čisti "špegu". Saj jaz se s 4x4 gor že peljem, čeprav na ovinkih, kjer je centrifugalna sila lepo zdrsavam z vsemi 4 gumami, ampak, kaj če kdo pripelje nasproti? Niti slučajno ne bi ustavil. V Dolini srečam traktor s trosilnikom... Cesta je od Jelendola naprej bolj podbna potoku kot cesti, snežno/ledene zaplate vmes pa tekoča voda. Napredujem izjemno počasi. Ko v Medvodju zavijem levo, postane zanimivo, od snega, ki je padel na cesto z brega ali dreves in naredil barikade, do...

Triangel je postal moj drugi dom.  Tam sem bil v ponedeljek. V odličnih razmerah sem med drugim postavil osebni hitrostni rekord. Posledično ni nobene slike. Tam sem bil v torek. Ponovno sem srečal Majo in Boštjana. Tudi tokrat je bila noro dobra smuka in zvečer še kulisa. Tam sem bil tudi v četrtek. Tokrat v slabih razmerah. Spodaj dež, zgoraj sneg in veter.  Vse skupaj je na odsekih zabelina tako gosta megla, da nisem vedel ali smučam dol ali gor 😀. Vseeno je bilo zgoraj užitek smučati po nekaj cm novega in napihanega snega. Še dobro, da je vmes Jure v sredo predlagal skupno smuko na Starem vrhu.  Tudi tam je bilo z vidika vremenskega stališča slabo. Spodaj totalna odjuga in rahlo rosenje.  Zgoraj rahlo sneženje. Polege tega mi ni delala lučka, ker se je razmajala žička na bateriji in sem imel srečo, da je Jure imel dve (sicer v 90% tudi sam nosim rezervo, vendar ravno tokrat ne). Ampak kljub vsemu je bil dobro izkoriščen čas in povsem lušna turca. Proti Trianglu ...

Za danes se na podlagi vremenske odločim, da bo Suho ruševje dovolj. Namenoma sem pozen in ob prihodu 1. vidim Majo in Boštjana in 2. moram parkirati na plačljivem delu parkirišča. Ker nimam drobiža, moram zlovdati aplikacijo, se prijaviti, vnesti avto, plačilni način... Če je to prijazno uporabniku, sem jaz 😡.  Na terenu je že vrsta turašev, pohodnikov, sankačev zato pospešim in hitro ujamem prej omenjana. Tempo prilagodim in skupaj ob debati pridemo do Zelenice. Onadva zavijeta na Triangel, jaz pa v levo in gas proti cilju. Spotoma že razmišljam, da bi pa mogoče skočil na Vrtačo. Ko se odpre pogled na krnico ujamem Nejca, kot ugotovim kasneje. Z do takratnim neznancem se v trenutku skompava in pot nadaljujeva skupaj, najprej do Žleba,  potem prečiva do ostenja Zelelnjaka.  Ker je v Y kolona se odločim, da na Vrtačo pač ne grem. Najprej po plazu (skorja), naprej  po gozdu in (ponekod celo pršič) odsmučava skoraj do koče pri izviru Završnice. Vpreževa pse in greva p...

V petek zvečer sem odločitev kam iti odlagal in odlagal... Na Snežaku ni ideje. celo javljanje v živo na Instagramu Nejca in Urške sem pogledal. Ko pa me kliče še Boštjan, ki me prosi če mu kaj predlagam za njiju, mi pa sploh čist dol pade, češ za druge najdem, zase ne. Na FB sem sicer videl Vrtaško Sleme, ki me je zaiteresiralo, ampak ni niti enega opisa nikjer, jaz pa tam nisem bili niti blizu. Če bi kdo šel z mano še mogoče, tako pa scagam. Na koncu si rečem, da grem na Vogel in tam vidim kako in kaj (mogoče Šija, mogoče Rodica...) Zjutraj je mraz ko pes. Ogrevanje po Žagarju je počasno, saj je stalno v senci. Počasi lovim "ubežnike" in si mislim, mogoče bo pa kdo zavil proti Rodici. Do vrha jih nekaj polovim, nekaj celo srečam. stalno pa gledam, kako odlična bo smuka, pač po kao urejenem smučišču.  Zadnji trije, ki jih lovim zavijejo proti Šiji, zato jim sledim. Ustavimo se na zadnji postaji, ker za zadnjih 30 vm bi moral dati gor najmanj srenače, če ne kar dereze.  Ko se...

Da bi 10 dni zapored turno smučal si sploh ni za predstavljat. Vreme, snežne razmere in delo na domu so to omogočile. Seveda so to bolj turce, ampak vseeno. V sredo in četrtek greva skupaj z Juretom.  Najprej Triangel, kjer izveva, da je plaz zasul zelo dobrega alpinista/smučarja, ki je preživel večinoma po sreči. Podroben zapis je potem kar sam objavil na FB. Vsekakor ti da misliti, Sicer je smuka solidna, ampak ta destinacije je že tako domača, da jo prehodim in odpeljem že z zaprtimi očmi. Vseeno je vsakič dobro in v takem vremenu je že to, da si zunaj užitek. V četrtek si je Jure zaželel Zvoha in zakaj pa ne. Na cesti sem šlampast in povozim robnik in presekam gumo, ki jo sicer tri šriri zamenjam, vendar sem nase jezen kot ris. Saj so tako ali tako zanič, ampak sem že računal, da jih letos ne bi menjal. Sedaj jih bom pač moral. Na Krvavcu piha kot pri norcih in občasno se moram kar vkopati, da me ne sunek vetra podere. Smuka je odlična, če bi bil z alpskimi smučami. Tudi s temi...