#pojdiven

S Patricijo sva bila dogovorjena, da greva danes do naslednje klopce ljubezni na Gorenjskem, in sicer na Dovški babi. Zjutraj me obvesti, da je preutrujena od včerajšnjega dne in ne bi šla.  Ja ok, kaj čem... Brez plana začnem analizirat kaj bi. Naveličan blata, mokrote, mraza, oblakov..., se spomnim spiska potencialnih kolesarki tur, ki sem ga ravno pošiljal in se zatečem k temu. Posledično takoj požrem izjavo izpred enega tedna (o vožnji, če sem sam). Toliko o ekologiji, ko nam ta omejuje svobodo.   Cilj je Pivka in tura iz Skritih poti , ki sem jo imel v planu. Sicer sem na Sv.Trojici bil ne dolgo nazaj, vendar iz druge smeri.  Kljub soncu ni neke sparine, saj ozračje hladi burja, ki pa ni toliko moteča. Bi bila, če bi delal pavze. Kar pa ni v moji navadi, če sem sam. Moram priznati, da je vse skupaj kar kičasto, Petelinjsko jezero vse te jesenske barve, posušena jezera, razgledi... Tudi pot je zanimiva. Speljana je ob in po pašnikih, gozdovih, jasah... Vidim en k...

Ta težke, kao zimske,  gojzarje nisem imel na nogah, kaj pa vem, od lanskega decembra. Vmes so mi zamenjali še podplat. Glede na to, da se mi obeta en projekt, katerega del je tudi vzpon na Kredarico/Triglav in nenavsezadnje sem rekel, da bom v novembru v spomin na fotra tradicionalno tudi naredil vzpon na Triglav, je bil zadnji čas, da jih dam na noge.  Tako ali tako v takih vremenskih pogojih nimam družbe in je cilj potem vedno nekje okoli Tržiča. V bistvu je bila odločitev za Begunjšćico zelo logična saj je to moja najboljša zimska prijateljica. Ko se peljem proti Ljubelju celo vidim nekaj jasnine in kot sem si razlagal vremensko, naj bi bilo izboljšanje na dosegu roke. Odločim se za dostop preko Prevala in ko začnem ne morem verjeti, kako počasen in okoren sem s to težo na nogah. Počutim se kot kakšne slon.  To pokaže tudi ura, saj sem mnogo počasnejši, kot z lahkimi treking čevlji. Ko hočem malo teči, se noga sploh ne odlepi od tal. Kmalu nad Prevalom začne rositi in...

Plan prejšnjega vikenda je končno dočakal realizacijo. Torej ob 8h pobiram oba otroka v Ž.V. in s sabo vzamemo še Piko. Ker koga bo sicer Brin slikal 😎. foto by Brin Še vedno je cilj klopce ljubezni in Brin, zaradi potencilanih dobrih fotk, izbere Vogar. Štartamo iz Fužin in počasi se vzpenjamo. Nič ne hitimo, saj je okoli nas še megla in za dobre fotke je treba vsaj malo sonca. foto by Brin foto by Brin foto by Brin Ljudi nekaj časa ni, potem pa kot bi pripeljal vlak, kar naenkrat mnogo, potem pa spet nič.  Na vzletišču Patricija obuja spomine, saj je ravno od tu skočila v tandemu pred nekaj leti. Do klopce imamo še nakej minut in na presenečenje "vrste" za slikanje ni. Ob koči popijemo zasluženo pijačo in se odpravimo. Pot navzdolj nam omogoča pogovor in takrat se zavem, kako odrasla sta, saj so teme vse prej kot lahkotne. Ok Patricija ima res že nakaj čez 20, ampak tudi Brin pri svojih še ne 17. Po eni strani s težavami, s katerimi se srečujeta in tudi možnimi rešitvami. ...

V službi sem kar naenkrat vključen v dva projekta, ki vključujeta ekologijo. Eden se spogleduje s SDG ( Sustainable Development Goals). Drugi je pa čist odbit -  Triglavski ledenik v Peking.  In kaj ima to veze z mojim prostočasnim aktivnostim? Pravzaprav nič, ampak če že govorimo o tem, bi bilo fino, da vsak naredi kaj na tem. Jaz npr. sem se odločil, da se ne bom vozil kolesarit, če sem sam. No vsaj ne npr. na Primorsko kamor bi "moral", če bi se želel izogniti mrazu. Tako si za cilj izberem Vajnež. Že v naprej sem vedel, da je to izredno zahtevna tura in ni za vsakogar. Seveda sem pa "pozabil" pogledat skozi okno v smer, kamor sem se namenil.  Startam, ko je zunaj komaj nekaj čez ničlo in sonce, kar ga je, ne opravlja svojega dela. Tako kolesarim polno napravljen. Ker sem sam, ne znam peljat počasi in posledično se tudi ogrejem, saj je znano, da gredo porabljeni watti najprej v temperaturo. Ampak, ko se slečem ugotovim, da tudi to ni OK, saj mrzel veter reže skoz...

Včeraj popoldan mi je končno pripeljal drva in seveda posledično sem jih celo popoldne zlagal. Ker pa sem bil s Patricijo že dogovorjen,  da greva skupaj nekam v hribe in celo Brin je dal možnost, da gre z nama, nisem rabil iskati drugih možnosti. Ideja je bila, da gremo nekam, kjer je "klopca ljubezni" in tako so bile v igri Dovša baba, Golica ali Vogar. Pozno zvečer me pokliče Patricija in pove, da vremenska napoved ni najboljša in zato ne gresta. OK? sedaj sem pa spet sam... Zjutraj se na hitro odločim, da grem s kolesom na Dobrčo, saj z novim še nisem bil in me je prav zanimalo, kako bom v težkih pogojil to odpeljal. Gor grede se mi sploh ni zdelo super mraz in ko proti vrhu nekaj pada z neba sploh ne pomislim, da bi lahko snežilo. Ko pa vidim zmrznjene luže in pridem do koče, pa prav konkretno sneži. A nisem rekel, da mraza ne maram. Spet navlečem nase vse možno in kot en okoren bajs se začnem spuščati. Rabim kar nekam metrov, da se sploh "znam" peljat. Potem m...

Cel teden je bilo kurčevo vreme in posledično na kolesu nisem bil že od nedelje. Ker je napoved za soboto obetala, sem seveda razmišljal, da bi bilo fino izvleči še eno zadnjih možnosti, preden kolo postavim v kot. Po mrazu namreč zelo nerad kolesarim. Slučajno sem bil na vezi z Jožetom, ki mi je povedal, da Voljaši sicer bodo furali, vendar bodo združili z enim praznovanjem. Matej je šibal na Krk. Se je pa presenetljivo javila Mateja. Zmeniva se, da greva na Vršič, katerega sem imel že nekaj časa v planu. Seveda ne po cesti, no vsaj večinoma ne. Cilj se mi je zdel primeren tudi zaradi "ne blata", kar je po tolikem deževju definitivno pomembno. Ko parkirava v Kranjski gori in stopiva iz avta v sekudni pozabiva na idejo, da bi mogoče vsaj gor kolesarila v kratkih hlačah.  Kljub temu, da je hladno, je v KG kar polno ljudi. Še huje je na poti v Krnico, po kateri en čas voziva. Poleg tega tam snemajo neke kadre, pojam nimam za kaj in se po poti vozijo avti snemalne ekipe. Seveda ...

Ker sem bil v soboto relativno zgodaj doma, sem imel obilico časa in čeprav nerad sem se lotil dela. Narediti želim namreč, jaz ga imenujem "ogrevalno" okno. Ko sem namreč lansko zimo kuril v štedilniku, se dnevna soba nikakor ni segrela, kljub temu, da je bilo v kuhinji vroče. In gleda na moje "odlično" poznavanje termodinamike, mislim da bo to rešilo problem. Luknja je bila hitro narejena, čiščenje pa je terjalo mnogo več. Toliko, da nisem uspel niti pomisliti, da bi se s kom menil za nedeljsko aktivnost. No, saj veliko konstantne družbe je na Cresu... Pogledam vremensko in še ta je za en kurac. Ko zjutraj pogledam ven, pa je jasno. Ker se bojim, da bom zamudil, se odločim za hribolazenje. Za cilj si izberem Košutico in to iz Hajnževega sedla (malo težja). Bolj se bližam izhodišču bolj je oblačno. Ma saj nima veze. Prtisnem! Na sedlu pa se začne. Veter, mraz in megla. Nase navlečem vse kar imam, tudi rokavice. Na grebenu me skoraj odpihne. Vmes se celo pokaže sonc...

Za vikend me je Matej povabil, da bi šel zraven s skupino, na Cres. Ker se mi ni dalo jebati s PCT forami in še v nedeljo ni bila ne vem kakšna napoved, sem se tokrat temu izletu odpovedal. Skoraj istočasno ob moji odločitvi, pa je prišlo vabilo na turo po pobočjih Stola, s strani Voljašev, s katerimi smo bili skupaj v Bosni. Voljaši so člani KGK Volja   in če komu ustreza to ime so ti člani. Bojan in Primož sta predaleč, Matej je na Cresu, Klemen je trenutno "off grid", tako ostane samo še Mateja od vseh članov ekipe, ki bi lahko šel na to turo. Mateja bi sicer šla, vendar ima časovno omejitev, saj njen popoldan praznuje r.d.  Glede na to, da jaz na tem področju poznam vse ceste, cestice in stezice predlagam, da se dogodka udeleživa skupaj in ko bo čas za odhod, jo lahko hitro vodim nazaj v dolino.  Predlog je sprejet in tako se Voljašem pridruživa v Završnici. Presenečen sem nad številom udeležencev, saj jih je kaj pa vem, 30? Na elektriki so samo, mislim da, 4. St...