#pojdiven

Čeprav sem v zadnji objavi napisal, da bo zaradi vremena "mir", se to ni čisto tako odvilo. V ponedeljek je noro snežilo in sedeti v čumnati in gledati ven, ni moj stil. Po službi tako na hitro odkidam avto in se odpeljem do Brezij (pri Tržiču). Že med vožnjo se potrdi, da so moje zimske gume oddelale svoje, saj prvi S v klanec v Bistrici (pod gradom) ne zvozim. Itak, da grem po zalet in mi uspe. Za čuda se bp pripeljem do zadnjega P ob cesti za Bistriško planino. Očitno sem edini z idejo, da bi smučal iz Dobrče, saj celo pot vlečem špuro.  Z vsakim višincem je snega več in ko prilezem do Lešanske, moram za vsak korak dvigniti nogo ven iz snega. Noro naporno! Ker za hojo porabim absolutno preveč časa se čisto na vrh ne vzpnem, ampak obrem nad planino. Sneži tako močno, da sem čist premočen. Ko se spustim navzdol obupano ugotovim, da je za moje smuči absolutbno preveč snega, saj jih vleče k podnu. Rabil bi "pavdarce". Namesto, da bi užival, se mučim, Med bukovno imam...

Za danes je bila napoved, da veter oslabi in bo na Z še vedno sončno. Odločim se za Pokljuko in Debelo peč, malo tudi zato ker sva bila lani z Alenko ravno tak čas tam... Štartam pikico bolj zgodaj, ker se zavedam problema parkinga na Pokljuki. Ko cca 7:30 parkiram pri spomeniku, sem presenečen, saj je tam parkiram samo en avto, pa še ta mislim, da je od včeraj. Termometer kaže -14. Da bi se ogrel stopim res hitro. Ampak zunanje hlajenje je predobro, v telo se sicer uspem ogreti, roke pa ostajajo ledene. Do Blejske koče sem hitro, saj je pot odlična. Od tam naprej pa se začne kazat rezultat včerajšnjega vetra. Napihanec, klože, sled se izgublja. Na strmini tik pred odcepom za Brda in Lipanco, kloža ne drži in se kar namučim, da jo "preplezam". Tam vidim, da sta včeraj proti Debeli šla samo dva turaša, kar mi še oteži pot, saj moram spet vleči špuro tam kjer je napihano in po spihani podlagi "nižati" naklon hoje. Ko se vzpnem do Okrogleža že postaja zoprno. Prečka je...

Nov sneg, veter, klože, plazovi, sam... so bili razlogi, da sem izbral tako "izico". Parkiram pri karavli in po samo nekaj cm snega prvi krenem proti cilju. Ko je bilo malo snega me ni motilo, da sem prvi. Ko pa je z višino naraščala še višina snega, pa ne bi imel nič proti, če bi bila pred mano kakšna "gorenjska konjenica", kot je zapisal nekdo na Snežaku. Varna izbira cilja pa je ponudila z res norim ambientom... Bolj sem se bližal vrhu, lepše je bilo. Fotk sem naredil milijon, pa redka pove dimenzijo resnične lepote. Na neizrazitem vrhu je bilo mraz in tudi pihalo je, čeprav kot sem videl drugje, je bilo primerljivo tukaj skoraj brezvetrje. Spust je kar malo razočaral, saj je naklon za to količino snega premajhen. Po gozdu je bilo divje, saj sem želel preveč direkt in posledično dobil ustrezno dozo adrenalina. Če sem prej pogrešal naklonino, jo je bilo tukaj preveč in me je vsak zavoj "prestavil" za kakšnih 10 m nižje. Ko sem prišel nazaj na pot, sem še...

iz dolgčasa sem se lotil peke piškotov. pa še presenetljovo dobri so, čeprav sem malo zajebal z različno debelino.  

Včeraj z znancem na FB ugotoviva, da smo bili istočasno na Voglu, pa se nismo videli. Ko se tipkava me sprašuje, kam bi se danes splačalo iti in nekako ne najdeva pametne destinacije. Zjutraj gledam turobo zunaj in se odločim, da grem nekam, da bom vsaj dol našel, če bo megla. Nekako temu ustreza Dovška baba. Ko se peljem proti izhodišču, se že sprašujem ali ima sploh smisel, saj je vse zabasano. Na P je samo en avto, s tem da nisem ultra zgoden.  Pot ni najlepša, saj ni niti špure niti ni "povaljana". Za gor je to sicer čist ok, ker ni neke strmine. Tik pred kočo na planini Dovška Rožca pa se posveti. Uauu, kako je bilo lepo, še posebno ker nisem pričakoval. Pri koči se ustavim in celo malo prigriznem.  Do vrha samo gledam okoli sebe in slikam: Tam sta že dva turaša, iz tistega edinega avta.  Kljub temu, da je kiči kič, se na vrhu kaj dolgo ne zadržujem. Ravno toliko piha, da ni za "posedanje".  Vršnja flanka je odlična za smučanje, čisto spomladansko. Graben še gr...

Eden izmed CDjev, ki jih v avtu rad poslušam, ko se vračam s kakšne ture,  je Siddhartin RH-. Eden izmed komadov, ki mi je top je Kloner. In tako je bilo tudi danes. ...Na ta lepi dan v meni erekcija, Se ti ne zdi da ne more biti lepša. Na ta lepi dan v meni erekcija, Se ti ne zdi da ne more biti lepša... Ob poslušanju, mi je na misel prišlo tudi, kako mi je zadnja leta žena želela na vsak način vsiliti, da jo varam. Kako ironično, ker očitno si nisem sposoben najti druge ženske in gredo že eno leto povsem OK erekcije v .... N.I.Č. Tudi današnja ture je bila podobna mojemu sedanjemu sexu. Najprej je bila želja ( Rodica) , potem vzburjenje ob lepih obetih in bolj ko sem se bližal višavam, bolj brez veze je bilo, brez razgledov, občutkov , skratka "fogi". Ni bilo druge kot da odirjam do cilja (obrnem malo za postajo Šija. kota 1810 nv)... Samo do cilja ni tako enostavno priti, če nisi pri stvari ( prismučama namreč do Konte in se moram še malo vzpeti, da pridem do prave smeri )...

aktivnosti sem do sedaj opravil v letu 2020. Za ene UaAuu, za druge...😵 Končno analizo bom naredil na začetku naslednjega leta, tako kot se spodobi 😀. Zadnji štirje dnevi so bili v znamenju turnega smučanja. Ponedeljek nočni Triangel, ki ga je zaznamovala krasna smuka, nekaj še celo po celcu. Torek, pozno popoldanski Triangel skupaj z Gumpijem in končno malo dobrodošle družbe. foto by Gumpi Sreda z jutranjo Struško zoper v družbi dr-ja. Tokrat končno brez megle, vendar posamičnimi dežnimi kapljami in težkimi smučarskimi pogoji. Za četrtek in to 300tko se "spodobi", da je.... turno smučanje. Triangel, kaj pa drugega. In presenetljivo tokrat spet v družbi. Tokrat Maha, ki me pokliče, da se pelje mimo, ravno v trenutku, ko jaz zaključim s sestanki. Nekega smučarskega presežka ni bilo, sva se pa predihala in malo naklepetala.