Skoraj Debela peč & Mrežce
Za danes je bila napoved, da veter oslabi in bo na Z še vedno sončno. Odločim se za Pokljuko in Debelo peč, malo tudi zato ker sva bila lani z Alenko ravno tak čas tam...
Štartam pikico bolj zgodaj, ker se zavedam problema parkinga na Pokljuki. Ko cca 7:30 parkiram pri spomeniku, sem presenečen, saj je tam parkiram samo en avto, pa še ta mislim, da je od včeraj. Termometer kaže -14. Da bi se ogrel stopim res hitro. Ampak zunanje hlajenje je predobro, v telo se sicer uspem ogreti, roke pa ostajajo ledene. Do Blejske koče sem hitro, saj je pot odlična. Od tam naprej pa se začne kazat rezultat včerajšnjega vetra. Napihanec, klože, sled se izgublja. Na strmini tik pred odcepom za Brda in Lipanco, kloža ne drži in se kar namučim, da jo "preplezam". Tam vidim, da sta včeraj proti Debeli šla samo dva turaša, kar mi še oteži pot, saj moram spet vleči špuro tam kjer je napihano in po spihani podlagi "nižati" naklon hoje. Ko se vzpnem do Okrogleža že postaja zoprno. Prečka je ledena in ko pridem do zadnje flanke, kakšnih 50 vm pod vrhom dobim občutek, da je podlaga nestabilna. Ker se mi ne da delati prereza (niti nisem več prepričan, da bi ga znal pravilno narediti), jo preskusim kar s poskoki. Po moji laični presoji ni stabilna. Imam dve opciji, smuče dol in po grebenu, po robu opasti peš, ali obrniti. Ker se takrat veter še bolj dvigne in istočasno spusti megla, pa sam sem, odločitev ni težka. Kar s kožami na smučkah se spustim malo pod "debelinkota" v zavetrje.
Saj veter ni orkanski, ampak pri teh temperaturah je hudičevo mraz. Hitro se pripravim na spust, ki je na začetku, zaradi difuze in presenečenja na vsakem zavoju bolj... no spust. Ko pridem do gozda pa mi uspe narediti nekaj uživaških zavojev. Ob koči pogledam na uro in hudiča kaže šele 9. Kože nazaj gor in gremo še na Mrežce. Na strmem zoprnem delu dohitim eno družbo gospa in gospodov, ki se mučijo z obrati na mehki strmi podlagi. Spustijo me naprej in spet sem 1., matr 😕 . Ampak tukaj so razmere precej boljše in se sploh ne mučim.
Na vrhu še malo tipam, potem pa gassss po gozdu. Uživanje in ena sled me odpelje preveč zahodno, kaj pa vem po občutku ene 3 grape preveč desno. Tisti, ki je pustil sled in seveda tudi jaz se kar namučiva, da prideva do poti, ki vodi iz Rudnega polja. Od Blejske dol je zabavno, gozd se je tako zarasel, da več objemaš smrekce, kot pa smučaš. Ko pridem do poti, ja pa spet fino, hitrost pridobiš po poti, potem pa zaviješ v celca , narediš par zavojev, pa nazaj... Seveda je pa treba paziti na tiste, ki niso bili zgodnji in teh je veliko. Ob avtu se pokaže sonce, še vedmo pa kaše -5; mogoče bodo pa zaspanci imeli več sreče z vremenom. Parkirišče je zabasano, lahko bi rekel v nadstropja in takoj ko pokažem svojo rit, mi že težijo, če odhajam. Se pa tokrat s temi modeli kar nasmejimo, ker takoj štekajo moj humor. Pot z avtom nazaj je pravzaprav še najbolj adrenalinska. Vsako izogibališče je namreč zaparkirano, mimo se pelješ na par cm, po cesti hodijo ljudje, psi in vsi morajo splezati v sneg, da se peljem mimo.
Oba avta, ki ju srečam "prisilim" da onadva vozita vzvratno in to hmm, kar veliko. Pomagam jima samo toliko, da potem, ko je možno, v cel sneg zapeljem jaz,
Doma sem v času kosila, samo skuhati sem ga še moral.
Sedaj bo par dni mir, ker bo vreme čist v kurcu.
Komentarji
Objavite komentar