Predslužbeni Triangel

Kako zanimivo, kako sem prišel do te ture. Po včerajšnjem sneženju sem imel do poznega popoldneva službene obveznosti. V takih primerih grem pač teči. Ob tem sem razmišljal, da v petek pa nimam tako poznih sestankov, bi pa mogoče lahko naredil aktivno pavzo in skočil proti Zelenici. Na kar me kliče Patricija, češ da ima razgovor za službo v Ljubljani. Ker ji svoj avto nerad zaupam, ker ga sama sploh še ni vozila, iščeva variante. Spotoma pa vseeno pogledam svoj koledar in ugotovim, da pa imam sestanek popoldan. Ma ji ga bom pač posodil... S tako mislijo zvečer gledam Instagram in vidim, da eni so pa šli na nočno turo. Matr, kaj pa če bi jo jaz zgodaj zjutraj potegnil? Sicer Patricija kasneje sporoči, da sta z mami našli rešitev za avto, ampak to ne spremeni moje odločitve.

Nastavim uro in v trdi temi štartam.

Še dobro, ker če bi šel podnevi, bi verjetno obrnil,  če ne prej pa ko bi videl povsem nezasnežen plaz.

Edina možnost je po servisni poti, ki je tudi na dol še najbolj smučljiva.
Ob svitu sem na vrhu

in jo takoj pičim nazaj. Smuka, no ja težko temu rečem smuka, bolj dričanje in upanje, da ne uničiš smučk. Trudiš se biti nežen pri vsakem zavoju. Nekajkrat je zaškrtalo, ampak mislim, da sem jo dobro odnesel. Nekaj minut čez osem, sem bil na "delovnem mestu". Piko sem odrl, nadihal sem se, to pa je bil tudi namen.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Napačna izbira

"Izgubljen" na Primorskem