#pojdiven

Cel petek je scalo kot pri norcih. Celo popoldne sem poskušal kaj narediti po oz. okoli hiše, pa se ni dalo, ker je bilo vse mokro. Tako sem bil prisiljen na kavč. V strahu, kaj bom počel čez vikend ob taki napovedi, sem šel spat. Zbudil sem sem kot prežvečen copat. Ko sem videl koliko stopinj je v spalnici in kasneje v dnevni, pa kako kondenz teže po oknih, je bilo samo splabše. To si tako ali tako zasluži svoj zapis. Ker peta še kar ni dobra, pojma nisem imela kaj početi. Ko se tako smilim sam sebi, si končno zastavim vprašanje, a sem a nisem. Pismo, če nisem šel k zdravniku, potem že ni tako hudo. Vreme je pa vreme. Vzamem ta težke gojzerje, jih poskusim navleči na desno nogo in gre. Na hitro sem spakiran in v avtu. Do ene Zelenice bom pa že prilezel... Ko se peljem proti Ljubelju šele vidim, da je v hribih sneg in to precej nizko.  Ejjj ZIMA! Ko vidim, da na parkirišču ni veliko avtov, sem že bolše volje. Zastavim jo po graničarski poti in ko sem v najbolj gostem gozdu prileti ...

Ali še česa ni napisanega na temo Covida? Ko danes pridem na Pošto, me najprej zaposljena spodi ven, češ a ne vidiš, da sta notri že dve stranki. Res ne vem, ali so res že vsi izgubili zadnjo trohico razuma? Kako naj gospe razložim, da človek niti slučajno ne more vedeti koliko ljudi je notri, če pa pošte izgledajo kot največja “svaštarnica”  in so po celem prostoru police polne raznega trgovskega blaga, tudi živil in je preglednost zelo omejena. Žal se tudi meni ne da več in grem ven počakat. Ko na vratih vidim ti dve navodili: Katerega upoštevati? Meni desni deluje resnejši, bolj posloven, kot običajen print. Spet me ima, da malo provociram in da bi vstopil brez maske. Ah, ah, ali bi v svoji omejenosti sploh štekali kaj je point? Nič nisem naredil, samo bluzim! Nemočen sem 😫

Zjutraj sem se zbudil nikakav. Bolela me je glava, noge in s peto ni bilo kaj dosti bolje.. Tudi psiha je bila na psu. Včeraj sem bil v hribih, z Brinov sva postrigla živo meje v Žiganji vasi, doma sem zazidal en zidek, skratka veliko sem naredil. Danes pa mi ni bilo za vstati iz postelje. Malo pred pol osmo se vseeno dvignem in padem v rutino nedeljskega jutra, zajtrk, pranje cun in potem se lotrim plevela na vhodu, pa brusim stene, belim... Zunaj pa sije sonce in je sploh prelep dan. Vseeno poskusim, če lahko kolesarim. Za silo gre in na hitro se odločim za eno lokalno s tehnično nezahtevnim vzponom. Peljem proti Dolgim njivam, pri Košutniku zavijem levo, poten proti Tegovški planini, malo pred njo zavijem levo na najlepše sedelce. Tukaj del ni vozen in šele ko stopim s kolesa, se spomnim, kako težko hodim. Na Šiji si privoščim žgance in obaro in se po Frati spustim na cesto. Na travniku mi, pojma nimam kako,  pride palica med špice zadnjega kolesa in menjalnik. Ko pridem do...

Šklatica  je 2. najvišji vrh v Sloveniji. Vedmo se mi je zdela kar nekam spregledana. Že nekaj časa sem jo imel v planu. Najprej sem mislil prespati v avtu v Vratih in jo zgodaj zjutraj napasti, potem, pa mi je Jure svetoval, da če bi bil rad bliže vrhu, naj prespim v bivaku. Tako sem tudi storil. Do tja pa je bilo še malo "telovadbe". Ko sem hotel mojo spalko spraviti v nahrbnik sem se ob dimenzijah lahko samo nasmehnil, saj je skoraj večja. O teži niti ne bi. Prosim Patricijo, da mi jo posodi in že ko vidim te dimenzije in težo (0,6kg) vem, da kaj dosti od nje ni. Ma saj še ni mraz si mislim. Nahrbnik je težak kot hudič, pa imam samo 2l vode, pa 2 sendviča, banani, pa nekaj cun in malenkosti. Ko se peljem proti Aljaževemu domu, me preseneti gneča vozil, tudi v mojo smer in res parkirišče je skoraj polno. Hitro se usmerim na pot in ker želim večino poti prehoditi podnevi korak pospešim. Vlada čisti mir, nikjer nikogar, sicer vreme je malo zlovešče, saj kar nekaj čas hodim po...

Življenska situacija me je prisilila, da ponovno razmišljam o tem, kako ugajati nasprotnem spolu in seveda, kaj naj bi me privlačilo pri njih. In glej ga zlomka! V hiši, ki sem jo kupil najdem knjigo z zgornim naslovom, ki jo je napisala Jena Pincott, ki je strokovnjakinja bolj kot pisateljica. Govori pa o mimiki, vedenju, možganih, skratka znanost v ozadju sexa, ljubezni in privlačnosti. Mešanje znanosti in psihologije. Nisem jo še prabral do konca, ampak spoznanja so zastrašujoča, lahko bi celo rekel katastrofalna. Naša podzavest je praktično programirana. Vonj, glas, oblika obraza, oči, velikost.. vse vpliva in je zapisan v naši podzavesti. Moški bi pa nujno morali poznati menstrualni cikel želene ženske... Koliko možnosti imam v tem svetu, lepo ponazarja tale zapis: Naj povem, da sem visok 170 cm in niti pod razno ne zaslužim niti nižjega zneska. I'm fucked up! 

 Nedelja, prelepa napoved, jaz pa ob 12h povabljen na rojstna dneva nečakov. Torej, če želim v dnevu kaj narediti, bo treba zgodaj vstati. Ob 5:30 sem že v pohodnih čevljih. Z lučko komaj sledim markacijam na poti skozi žrelo. Ko se malo zdani je lažje. Šele na poti se zavem, da če malo pritisnem sem lahko ob vzhodu sonca že na vrhu. Malo težav mi povzročajo mokre skale in na grebenu močan veter. Vzhod se hitro bliža, jaz imam pa še kar nekaj vm. Kriva sta pa mečkača na cesti do doma pod Storžičem, ki sta mi sigurno vzela nekaj minut. Stisnem še tistih nekaj m in uspe mi! Za pot dol izberem lažjo: čez Škarjev rob, pa še na tej drsi, kot na ledu. Pri avtu sem takrat, ko večina pohod šele začenja. O časih raje ne bom, ampak ob 9h sem doma na terasi že jedel burek, ki sem ga kupil spotoma. Podatki

Že nekaj časa sem želel peljati Brina v bike park Peca, ker naj bi bil njihov trail/flow res super, predvsem zelo gladek. Ker nisem pristaš gondol v povezavi s kolesom in je bilo nerealno pričakovati, da bi Brin zbrcal vzpon, sem obisk odlagal. Ker pa se mi je v službi pokazala priložnost dobiti elektično kolo, sem to izkoristil. Zjutraj se nabaševa v avto. El.kolo v avto, ker nosilec na strehi ni prilagojen za tak okvir. Še preden so zagnali gondolo sva midva že na kolesih. Brin se spoznava  s kolesom in hitro ugotoviva, da je to treking kolo, čeprav ga prodajalci uvrščajo med gorske. Prestave, vzmetenje in gume niso za resen teren. Po makedamu gor gre v redu, čeprav sem jaz z organcem prepočasen, zato se Brin malo poigrava. Ko nastavi na max pomoč in pritisne na pedala mi v trenutku izgine izpred oči. No ja, starec vseeno v uri in pol zmore dobrih 1000 vm. Na vrhu malo počijeva . Sledi spust in to za kar sva prišla. Po prvih nekaj m spusta, nekaj zavojev in skokov, je jasno da s ...

Nedelja je vedno problematična kar se časa tiče. Vedno imam občutek, da moram biti prej doma, kot je v resnici potreba. Plan sem imel sicer drugačen, vendar se v zadnjem trenutku odločim, da grem na Veliki vrh po plezalni iz Hajnževega sedla. Vsakič, ko grem tukaj se spomnim, kako super pot je, ravno prav plezalna in ravno prav "zračna" Ker sem na vrhu precej hitro, se odločim, da pot kar nadaljujem po grebenu. Sledijo si vrhovi Kofce gora, pa Malo kladivo pa Veliko kladivo, pa še kakšen vmes. Ko ugotovim, da bom moral še nazaj do avta ravno prilezem tam nekje do Pungarta. Spustim se do planine z istim imenov in se mino Šije, Kofc, Matizovca spustim do Podljubelja. Čaka me še nekaj km mučne hoje po cesti, da se vrnem do avta. Ja, kar 23 km poti se je nebralo. Več o podatkih pa TUKAJ

  S fanti, ki skupaj kolesarimo tudi ob sredah v okviru Mah MTB, smo se dogovorili, da še v soboto naredimo eno skupno turo. Simon P. je predlagal okolico Tolmina in Kobarida, češ da želi videti Kapelo Bes. Pojma nisem imel kaj je to, ampak z ogromno časa na razpolago, se z veseljem prepustim. Parkiramo v vasi Dolje, nekaj km stran od Tolmina in še v meglici zagrizemo v strm klanec proti planini Pretovč. Sonce prikliče nasmeh na usta. Spotomo opozajujemo ostanke iz 1.svetovne in se čudimo človeški neumnosti, ko nekje preberemo, da sta bili vojski v jarkih 20m narazen. Spotoma občudujemo prelepe razglede, npr na cerkvico v Javorci, pa na Rdeči rob,  malo pred planino Kuhinja pa še na Krn, Ko se na planini malo okrepčamo, se usmerimo proti "cilju" - kapela Bes. Lepa zadeva, malo moti samo zato, ker je v čast vojski. Spust do Drežnice je najprej zelo zahteven, potem pa samo še uživaški. Spotoma smo si ogledali, še nekaj slapov, pa jamo, kjer je 16 let živel puščavnik.  Tik n...