#pojdiven

Glede na to, da imam danes popoldan prijetne obveznosti, se zjutraj nisem kaj dosti obotavljal. Robo zmečem v kombi in gas proti Kranjski gori. Cesta je še fino zasnežena in moram se kar malo miriti, da vozim lepo v koloni. Če bi bil z mojim, bi se mi čist zmešalo... Ko prispem na P preneha padati in hiter pogled po pobočju mi razkrije, da gužve ne bo.  Bo pa treba gazit, ja. Prav presenečen sem, ko mi v višini vrha Dolečevega ruta iz leve pride ene špura. Z veseljem jo uporabim in posledično hitro napredujem. Tik pod vrhom Podkorna ujamem dobrodelneža in se mu seveda zahvalim. Žal on obrača in spet gazim na polno. V strmini je kar naporno, ampak to je del tega športa. Višje kot sem, bolj me vsa ta belina in narava navdihuje.  To je to! Kako ves ta beli opoj in nirvano deliti še s kom, ki bi občutil enako? Slike so eno, občutki ob tem pa drugo. Na trenutke se pojavi še sonce in še nekaj doba k čarobnosti. Sicer nisem v visokogorju, ampak danes se počutim, kot bi bil. Nekaj ver...

Glede na vremensko napoved sem bil povsem brez planov. Psihično sem se pripravil na drgnenje kavča in posledično sem se iz spalnice primajal, za mene, blazno pozno. Zunaj vidim par cm snega in ko ravno začnem gledati po kamerah, dobim sporočilo, da je na Voglu 40 cm novega snega. Hmmm??? Kaj bi se dalo narediti iz te informacije?  Bolj kot gledam, bolj sem odločen, da v kombi vržem tudi smuči. Najprej hočem zaviti na Ljubelj, potem pa me prešine, da rabim travo za podlago. Španov vrh naj bo! Istočasno sem vesel, da bom poskusil moje prevozno sredstvo, za prihajajoči projekt, v snežnih razmerah. Na AC je kaos, pa sploh ni resnega snega. Ko se začne klanec, pa se spogledam z resnico. Tokrat moram hočem nočem zaupati avtomobilski pameti - avtomatski menjalnik in brez možnosti izklopa TCS (nima gumba in šele potem doma na youtubu najdem trik, kako se to naredi pri ustavljenem vozilu). Samo tišiš gas in obračaš volan. TCS in menjalnik delata kot nora, ampak 2t težak kombi lepo pleza. Ka...

Ta vikend se odločim, da se pridružim Mateju in skupini, ki jo bo vodil po Krasu.  Na lokacijo v Lokve se pripeljemo že v petek pozno popoldan, saj je cilj tudi nočno kolesarjenje ob polni luni. Po tem, ko se namestimo v sobah, kolesa opremimo z lučkami in nase namečemo zimsko kolekcijo oblačil. Ko se zapodimo po asfaltni cesti šele točno ugovotovimo kako mraz je. Nekateri imamo kar tažave, saj nas zebe v roke, mene valda tudi v noge. Posledično telefona seveda ne potegnem iz žepa in slik nimam. Naredimo tak lušten krog po stezicah in labirintu okoli Lipice, tja do Orleka in nazaj. V apartmajih se ogrevamo z raznimi likerčki, pize moramo pa kar sami iskat v bližnjo Divačo.  Sobotno jutro je sicer še hladno, vendar sončno. Zato počasi pozajtrkujemo in kar malo počakamo na bolj ogreto ozračje.  Pridruži se nam še nekaj kolesarskih prijateljev in kakšno minuto čez 10 smo na poti. Večina nas je že v kratkih hlačah in prav navdušeni smo nad pogoji, sploh glede na letni ča...

Za ta vikend me je Matej vabil v Rabac, kjer imajo usposabljanje za TK vodnika II in so posledično dobili super ugoten paket v hotelu. Seveda me je zanimalo, še posebno ker je bilo še nekaj kandidatov s katerimi bi se skupaj peljali. V četrtek sem bil že brez sovoznikov in posledično sem tudi jaz odpovedal udeležbo. Glede na razmere bodo pač spet peli lokalni hribi.  Še posebno zato, ker sem v petek šel na kolo. Sicer slike so super ampak, tam kjer je bila megla (in to je večina) so bile korenine spolzke, ma kaj spolzke, sluzaste in sem po trailu po katerem sicer pribijam na polno, vozil kot po tehnično najbolj zahtevni progi. Na koncu celo ponosen, da sem ostal ves čas na kolesih. Od doma se odpravim samo z določenim izhodiščem  - Gozd, potem pa bom glede na vreme videl, kako in kaj. Ko iz poti za Kriško zavijem proti Tolstemu sem čisto presenečen, saj je na poti kar nekaj ljudi. Seveda do odcepa za prečko do Poljan. Tam pa tako kot vedno mir in lepota, kljub ne najlepše...

Lansko leto sem v tem obdobju naredil spominski vzpon na Triglav in si nekako obljubil, da bom to počel tradicionalno. Torej nekje v obdobju med fotrovim rojstim dnevom in njegovim pogrebom. Letos pa se je v ta plan nekako vsilil projekt, ki sem ga že omenil (ledenik...). Točno v istem terminu oz. dan prej kot lani smo se odpravili predstavniki podjetij, ki so v projekt vključene proti Kredarici. Vodila sta nas zakonca Štremfelj. Že ob štartu sem Andreja "žical", če bi skočila še do vrha in glede na to, da je težko ocenil kako hitra skupina smo, je odločitev odložil do koče. Seveda je bil previden tudi zaradi razmer, ker smo slišali, da za vzpon niso najboljše.  Jaz bi sicer z lahkoto potegnil naprej, pa nisem želel izpasti nastopaško, pa tudi če si del skupine, si pač z njimi.  Napredovali smo za moje pojme noro počasi. Nekaj časa nam je vzelo tudi dokumentiranje vzpona. To je pač vse del PR.  Po 5h urah smo pri koči  in ker imamo še cel kup obveznosti, je jasno da...

Glede na včeraj omenjeno analizo je bilo za danes jasno, da kaj drugega kot lokalni hribi ne bo prišlo v poštev. Včeraj sem prav razmišljal, kako če že proizvajamo CO2, kako posamezniki ta odtis lahko nevtraliziramo (kot o tem berem delajo nekatere organizacije). V bistvu nisem zasledil, kakšnega koristnega članka. Več ali manj vsi samo govorijo o varčevanu z energenti, pa zmanjšana potrošnja, pa ločevanje smeti..., kar jaz že vse izdatno počnem. Hmm?! Zato se zapeljen na Ljubelj in se usmerim proti Zelenici, ki jo samo obidem in nadaljujem proti Suhemu reševju. Oblačno je, veter piha in posledično je mraz. Zato sem hiter, ker kaj pa mi drugega ostane. Suho ruševje in Zelenjak Za 1. cilj si izberen Zelenjak. Ko pridem do Škrbine se v Avstriji že jasni. Vzpon po mokrih skalah z malo snega ni nič luštno, pa že tako poti tukaj ni. Na vrhu piha kot za stavo in naredim samo par fotk in že obračam. Palec v ozadju Vrtača 2. cilj je Palec. vzpon nanj je lažji, čeprav vmes hodiš po zelo "z...

Tudi ta teden ni bil dosti boljši od prejšnjega. Planeti nekaj niso poravnani in nobena stvar se ne sestavi, tako kot bi si človek želel.  Nekako priguram do petka in ker je vsak vikend boljši kot biti v službi, bi se človek moral veseliti... in v bistvu se, samo kaj ko mi vsak vikend po drugi strani predstavlja tudi stres. Le tega sem malo odložil in takoj po službi za spremembo zapeljal do Ljubelja, no nekaj serpentin nižje in se peš usmeril proti planini Korošica.  Zavedam se, da je tema prekleto hitro, saj sem prejšnji dan zadnje korake s Kriške že naredil v temi.  Navijem korak in ker mi gre odlično nadaljujem do Hajnževega sedla. Čarobnost svetlobe in vse okolice me kar potegne in preden sploh resno razmislim že lezem proti Košutici ( tudi Ljubeljska Baba). Malo me presenetijo razmere, saj je nekaj cm snega in kmalu ugotovim, da je le ta pokril poleg kamenja tudi led. Za vsak korak, sploh po grebenu, preverim, kaj je spodaj. Ko pridem do zajl vidim, da so le te povs...