Ob Babe do Kokoške

Tudi ta teden ni bil dosti boljši od prejšnjega. Planeti nekaj niso poravnani in nobena stvar se ne sestavi, tako kot bi si človek želel. 

Nekako priguram do petka in ker je vsak vikend boljši kot biti v službi, bi se človek moral veseliti... in v bistvu se, samo kaj ko mi vsak vikend po drugi strani predstavlja tudi stres. Le tega sem malo odložil in takoj po službi za spremembo zapeljal do Ljubelja, no nekaj serpentin nižje in se peš usmeril proti planini Korošica. 

Zavedam se, da je tema prekleto hitro, saj sem prejšnji dan zadnje korake s Kriške že naredil v temi. 

Navijem korak in ker mi gre odlično nadaljujem do Hajnževega sedla.

Čarobnost svetlobe in vse okolice me kar potegne in preden sploh resno razmislim že lezem proti Košutici ( tudi Ljubeljska Baba).

Malo me presenetijo razmere, saj je nekaj cm snega in kmalu ugotovim, da je le ta pokril poleg kamenja tudi led. Za vsak korak, sploh po grebenu, preverim, kaj je spodaj.

Ko pridem do zajl vidim, da so le te povsem ledene in tudi skale prekriva led. S tankimi rokavicami, se kar namučim, da zlezem čez.  Posledično mi skoraj zanohta. Na vrhu 

je ravno še toliko svetlobe, da si nemestim čelko in pičim po drugi strani dol. Prav zabavno je, ker je tukaj snega več in se že lahko malo bolj afnam.

Da je čista zima in mraz vidim, ko se mi pri vsakem izdihu okoli glave kadi.

Vikend sem prav dobro začel, sedaj pa nazaj k stresu.

Saj vem, to je samo meni stresno, ker sem pač tak kakršen sem. O čem pišem? Ja o tem, da za vsak prost dan razmišljam o:

• kakšno je vreme, 
• katero aktivnost izbrati
• kam iti
• kakšni so stroški in  ogljični odtis (sploh če sem sam)
• ali lahko dobim družbo
• kako se bom prehranjeval
• ...

Ne nujno v takem vrstnem redu. 

Kar se tiče družbe sem očitno izpadel iz vseh kombinacij in očitno sem nezanimiv za vse. Vreme je bilo lepo napovedano edino na Primorskem, sicer z burjo. To mi je precej otežilo zadevo, saj imam avto napol vozen, ker mi je crknil vztrajnik. Ker se menja v kompletu s sklopko ni to iz danes na jutri. Poleg tega je to en kup nafte, tako iz vidika € in CO2. Ko že skoraj vse steram u kurac, mi naenkrat nekaj preskoči v možganih in izberem kanjon Glinščice in Kokoško za svoj cilj. 

V obe smeri sem vozil varčno kot se da in posledično čim manj obremenjujem sklopko, poleg tega pa dosežem minimalno porabo. Na ta način najdem vsaj delno opravičilo za "nepotrebno" vožnjo.

To turo sem izbral tudi zato, ker sem računal, da me bo burja najmanj motila. In res samo prvi km je bila noro moteča, potem pa več ali manj bp.

Na sliki sem označil, kje sem prej vozil

Tura je lepa iz vidika kulise in narave. Manjka kakšen lep spust, da bi bil ful navdušen. Tako v kanjonu in okolice Kokoške je bilo veliko ljudi in sem se moral kar veliko umikati. Kaj bi šele bilo, če ne bi pihalo. Doma sem bil dovolj zgodaj, da sem si skuhal kosilo.

En dan rešen, sedaj pa analiza za jutri...