Nekaj zadnjih dni...

Pretekli teden je bil, po spletu enih dogodkov, tak, da sem se počutil, kot bi name padel cel svet. Sploh torek mi je dal občutek, kot da sem... saj ne vem katero besedo naj uporabim. In kot vedno zadnje čase se zatečem k mojem edinemu terapevtu - športu. 

V sredo se takoj po službi s kolesom zapodim na Dobrčo in če povem, da sem bil doma pred temo, si lahko predstavljate kako intenzivna terapija je to bila. Žal nekoristna. Še naprej sem se počutil kot šit.

Zato sem v četrtek poskusil z drugo taktiko. Malo bolj na izi z odprtimi očmi in čutili sem prikolesaril na planino Konjšca. Celo slikal sem.

Nič bolj živega se nisem počutil. Fuck!

V petek sem imel premalo časa za kaj resnega, zato sem samo skočil na sončni zahod na Šentanski vrh.

Nič posebnega, kar še nisem videl. Komu je pa to sploh všeč?

Pred mano je bil podaljšan vikend jaz pa v mudu za žile rezat. Mogoče me pa ena resna tura v visokogorje vrne?

Doma si malo začrtam idejno pot. Pojma nimam, kaj me čaka, saj tod še nikoli nisem hodil. Iz Vrat se odpravim solidno zgodaj. Smer Dolkova Špica. Ko ujamem skupino planincev, ki skrene na brezpotje jim kar sledim, saj predvidevam, da poznajo kakšno fino bližnjico na Dolkovo (doma potem vidim, da je tam edini cilj Sp. Dolkova Špica). Ko pridemo do stene, želim zložiti palice in jih ne morem. Ma kurac kako naj plezam z raztegnjenimi na nahrbtniku? Usramočen se poberem nazaj in nadaljujem po prvotnem planu. Prečenja snežišč naredim brez derez, saj moram po žilah pognati malo adrenalina. Ko pridem do plezalnega dela palice odložim, saj se bom vračal po isti poti. Kasneje ugotovim, da sem falil pot in plezal mnogo težjo varianto kot kjer poteka pot. Seveda sem se potem moral vrniti po palice.

Pot nadaljujem po svetu, ki si ga delim z kozorogi 

in tudi kako obledele so markacije nakazuje, koliko je to prometna pot. Kjer je sneg pičim kar direktnega, sicer pač po poti. Večino časa sem nad 2.000 metri. Razgledi so poslastica za ljubiteje visokogorja. Izgovarjam imena vrhov in ugotavljam, kje sem že smučal, kje bi se dalo...

Seveda splezam tudi na Križ, ki je ob poti.

Pogledam na Kriške pode in jezerca

in se usmerim na zadnji vrh - Bovški Gamsovec. Tukaj pa palic ne morem pustiti, zato se pri plezanju z njimi stalno zapletam v skale. Jebemti! Bo čas za nove.

Od tu se spustim proti Luknji in ugotavljam kje sem letos zaključil turni vzpon v megli, ko sploh nisem vedel pod katero steno sem bil. Ob vidljivosti je vse jasno in sedaj vem, da tam kjer sem končal je bil konec, vsaj v tisto smer. 

Čaka me še dolg naporen spust, pohod nazaj do parkirišča. Kako bi bilo fino in hitro, če bi bil sneg in jaz na smučkah. Bližam se koncu naporne ture s skoraj 20km, cca 2500 vm in 7,5 h bruto hoje in v moji glavi je nekaj podobnega temu na sliki

Pojma nimam, kaj to je 😉.

V nedeljo se s Patricijo odpeljeva do Dovij, no kar malo višje s ciljem klopca ljubezni na Dovški rožci in če bo energija do Dovške babe. Lepo počasi napredujeva. Doseževa 1. cilj

ki je žal pospravljen ob koči, sicer stoji na idilični lokaciji.

Energije je še dovolj do vrha,

kar je seveda edino pravilno. Škoda bi bilo izpustiti tako lepe razglede, kot so ravno s tega vrha. To, da vidim zadovoljno hči, ki je dosegla cilj, tudi v meni prebudi vsaj iskrico zadovoljstva.