#pojdiven

ali Veliki Draški Vrh. Še eden iz spiska, kjer še nisem bil in je povsem obvezna klasika turnega smučanja. Spet sem sam in tako se odločim, da bo izhodišče Uskovnica, ker mi Rudno polje ne diši... Bolj kot to, pa se za to odločim, ker mi je Uskovnica zelo všeč in sploh nikoli nisem od tu štartal na katerokoli turo. Od doma se odpravim kar zgodaj, saj je zopet veliko vprašanje parking.  Ko se začnem vzpenjati po makedamski cesti, za vsakim ovinkom pročakujem sneg, saj so še teden nazaj samo zelo redki prišli do kapelice. Snega ni in ni. Šele malo pred prvimi hišami nekaj ledenih zaplat in zmrznjenih luž. Ob kapelici parkirišče skoraj povsem polno, ampak z avti, ki so bili tukaj čez noč (zamrznjena stekla). Zame se najde prostor in počasi se pripravim. Ker snega po poti ni, razmišljam ali naj smuči dam na nahrbtnik ali na ramo. Odločim se za slednje in res po 300m sem že na smučeh. Špure ni, ker so pešči vse pohodili. Kar naporno, saj je vse zmrznjeno. Do Pl. Konjščica rabim skoraj 1...

Odločitev za današnji cilj, je tako kot vedno, krojilo vreme, družba (ki jo ni) in zelo malo tudi čas. No pa tudi dejstvo, da izgleda, da gre sezona h koncu, meni pa manjka nekaj obveznih kljukic. Ena izmed teh je tudi Vrtača.  Zjutraj nič ne hitim in sem nalo pred 8. ur na Ljubelju. Ko sem se peljal gor, sem prav razmišljal, koliko ljudi bo, glede na to, da je vreme več kot turobno. Do sedaj bi se že moral privaditi, ampak očitno se nisem, ker spet doživim totalen šok. Vse gomazi! Večinoma skupine pešakov, ampak tudi turašev je ogromno. Saj me ne motijo, jaz prestavim kakšen obrat višje in tokrat prehitevam po desni. Celo rahlo rosi. Pri koči na Zelenici celo rahlo sneži.  Malo naprej od koče me dohiti Luka Kovačič  (med drugim zmagal Red Bull - tek na Planico, da ne omenjam njegovih ostalih uspehov). Če je za mene rezerviran prehitevalni pas, je za njega zračni prostor... Pospešim na njegov ritem, ki ga uspem držati samo do vrha vlečnice. Za njega je to pogovorni ritem,...

Pon Teden zadnje čase vedno začnem na Trianglu. In zakaj bi bilo ta teden kaj drugače.  Na Ljubelju in v senci Begunščice je občutek, za razliko od doline in sončnih leg, povsem zimski. Hladno, sneg je trd in pihlja mrzel veter. Tokrat je že na pogled zelo malo ljudi, turašev praktnično nič. Srečam 3 in prehitim samo enega. Tako samoten vrh nisem videl že ohoho... Spravim se v zavetrje in se nastavim soncu. Cca 20 minut in ves čas sem povsem sam. Odsmučam po vršni flanki po super južnem snegu, s tem, da zavoj zaključujem že na trdi podlagi. Fino! Še vedno nikjer nikogar. Po plazu je še/že fino trdo in tam "končno" vidim ljudi. Srednji del se še fino carva, zadnji del je pa bogi - dopoldnaska odjuga je že zmrzovala. Sneg tako hitro pobira, da ga do konca tedna ne bo več 😌. Tor Poskus alpskega smučanja se je izjalovil, zato jo jaz popoldan mahnem na Struško. Za izhodišče izberem Planino pod Golico, saj je tam OK parkirišče in spodnje del je v senci, kar pomeni da sneg še je. T...

Ko sem se včeraj podal proti Struški, sem pot začel po sankaški progi na Planini pod Golico. Ker sem videl, da je še v odličnem stanju sem Brinu predlagal, da bi jo preskusila. Takoj je bil za in glede na to, da mi je omenil, da Alenka "cinca" glede turne smuke, sem zraven povabil še njo, ker se mi je zdelo prav, da ji pokažem, kako se njena njena oprema uporablja. Zgodaj smo na izhodišču in Alenki razložim osnove. Zlagoma se začnemo vzpenjati. Na sredini proge Alenka zavije proti Markljevem rovtu, midva pa do vrha. Ko z vrha pogledava navzdol, se nama kar malo zatresejo hlače. Seveda se spustiva ampak imava oba kar močno vključeno "bremzo".  Ko pa se naklonina malo položi, greva pa na polno. Iz dna se spet usmeriva nazgor in tokrat še midva zavijeva za Alenko. Ravno ko prideva do cilja, je ona pripravljena na spust. Ko sva že tam, se malo spočijemo in okrepčamo ob eni izmed hišk. Dol grede nihče ne uživa prav močno. Za sanke je kar precej neravnin, za utrujeno smuč...

Ta teden so počitnice in tako se z Brinom zmeniva, da greva alpsko smučat. Vzamem dopust in določiva Vogelj kot ciljno smučišče. Predvsem zato, ker Brin tam še ni smučal, malo pa tudi zaradi lepšega ambienta. Ker so napovedane že res visoke temperature, štart predvidiva ob 7.uri. Brinu čudežno izgine alarm in zaspi, zato štartava z 20 minutno zamudo. Že na cesti je neverjetna gneča in samo upam, da bodo vsi zavili v kašno drugo smer. Eno so, drugi žal ne. Ko pripeljeva do kampa pod P, tam že stoji redar, ki nas usmeri na spodnje parkirišče. OK saj sem pričakoval gužvo. Pripraviva sem in v koloni odkorakava proti nihajki. Postaviva se v vrsto, ki je sicer dolga, ampak v taki smo že stali.   Ko pogledam okoli sebe šele vidim, da obstaja še ena vrsta, tista za karte.  Zakorakava proti njen in ko iščem konec, ga ne vidim, vije se kaj pa vem vsaj 50 m daleč. Ko malo računam koliko časa naj bi to bilo, pridem do številke najmanj 2 uri. Sorry ampak to pa res nima smisla. S kapac...

Begunščica, končno! Ko sem razmišljal kam bi šel v nedeljo sem malo preverim med prijatelji. Jure bi šel na Ratitovec, kamor se meni ni šlo,  Matejeva ideja o Begunčici mi je bila blizu, vendar on bi šel še ponoči, Simon se ni javil... Tako ostanem sam in zjutraj je malo manjkalo, da nisem kar ostal v postelji. Čez noč se nisem regeneriral in predvsem ramenski obroč je bil prekleto boleč od tistega porivanja. Malo čez sedem sem na Ljubelju in že ob tej uri avto na silo stisnem v kup snega, ker se mi ni dalo iti na spodnje parkirišče. Ko štartam me preseneti policaj, ki stoji ob kontrolni točki za žolne. Samo stoji in se dala, da bere napise. Pojma nimam ali bi mi kaj rekel, če ne bi slišal signala... Uberem zmerno hiter ritem in ko se ogrejem pospešim v meglo, ki se podi okoli Zelenice. Na sredini centralca ujamem trojico, ki se ne pusti motiti in nadaljuje v svojem počasnem ritmu. Da bi jih prehitel izven špure ni za misliti. Imam  pa čas slikati.  V žlebu vidim še enega...

Vsako leto moram vsaj 1 x iti gor. Glede na temperature, je bil kar pravi čas. Zjutraj sem pikico bolj zgodenj, ampak prepozen, da bi lahko parkiral na točno 4 partirnih mestih, ki so na voljo. Avto porinem na kup snega in zelo sem zadovoljen, kako sem ga umaknil s ceste. Zapodim se po 5 km skoraj ravnine in dohitevam tiste, ki so bili bolj zgodnji. Eden izmed njih se je vkopal na cesti in avto kar pustil tam in odšel na turo. Sneg je na začetku pomrznjen, špura je mestoma ločena od pešakov in tam je odlična. Kjer si jo delimo pa, no ja, je kar šlo. Ko pridem na sonce takoj postane toplo in sneg se že ujuži. In to pred 8.uro zjutraj. Že tukaj sem vedel, da opcija, da bi peš skočil še na Triglav, ni več realna. Kalvarija mi da spet pit tinte. Vroče je tako, da mi znoj teče v oči, pa še cokla se začne delat. Zborbam teh zadnjih 300 vm.  Ob koči se okrepčam, popijem najdražji radler, debatiram z ostalimi smučarji. Trije do takrat neznaci se odločimo, da dol odsmučamo skupaj in tako Br...

Ponedeljek Triangel 101. Ne resno pojma nimam katerič. Z Juretom nisma imela ideje in tako prikladno blizu je. Pa nenavsezadnje je prav lušna popoldanska tura. Vreme kičasto in vsakič sproti me ti hribi navdihnejo. Na vrhu zdaj že s starimi znanci razderemo eno ali dve in Jure se mi v šali želi odolžiti za eno sliko, na kateri sem videti slabe volje. Ugotoviva, da še tako dober fotograf ne morem mene narediti lepega 😀 foto by Jure Smuka je po plazu odlična, saj skorja drži smučarja. Torek Grem sam proti Trianglu, vendar me na Zelenici trenutni navdih usmeri proti Suhemu ruševju. Povsem sem presenečen, ker vidim, da je z Možov splazilo veliko manjših plazov južnega snega. Sonce je bilo čez dan očitno zelo močno, ker sicer je še vedno pod nulo. Kar malo se namučim da pridem čez vse plazovine. Na začetku krnice obrnem, povsem dovolj višincev sploh glede na uro. Smuka spet neverjenot dobra, sploh če si izbral pravo linijo. Sreda Z Juretom spet nekaj kombinirava in se dobiva v Škofji Loki....