Malo mešano

Pon

Teden zadnje čase vedno začnem na Trianglu. In zakaj bi bilo ta teden kaj drugače.  Na Ljubelju in v senci Begunščice je občutek, za razliko od doline in sončnih leg, povsem zimski. Hladno, sneg je trd in pihlja mrzel veter. Tokrat je že na pogled zelo malo ljudi, turašev praktnično nič. Srečam 3 in prehitim samo enega. Tako samoten vrh nisem videl že ohoho...

Spravim se v zavetrje in se nastavim soncu. Cca 20 minut in ves čas sem povsem sam. Odsmučam po vršni flanki po super južnem snegu, s tem, da zavoj zaključujem že na trdi podlagi. Fino! Še vedno nikjer nikogar. Po plazu je še/že fino trdo in tam "končno" vidim ljudi. Srednji del se še fino carva, zadnji del je pa bogi - dopoldnaska odjuga je že zmrzovala. Sneg tako hitro pobira, da ga do konca tedna ne bo več 😌.

Tor

Poskus alpskega smučanja se je izjalovil, zato jo jaz popoldan mahnem na Struško. Za izhodišče izberem Planino pod Golico, saj je tam OK parkirišče in spodnje del je v senci, kar pomeni da sneg še je. Toplo je, naklonina zmerna, ljudi nič, kaj bi še hotel drugega. Hitro sem na Belski planini

in tudi na vrhu.

Spotoma opazim neverjetno dela vetra, saj je spihan rob višji kot 3 m.

Smuka do Belske je neverjetno dobra, sneg je sicer vrhnjih 5 cm južen, ampak še vedno hiter. Na cesti pa že malo bremza. Spodaj po gozdu je pa še vedno trdo in te malo preruka. Pod črto, neverjetno dobro, sploh glede na temperature. 

Sre

Ker sem bil s sankanja zgodaj doma, se po kosilu malo posončim na terasi. Kaj dolgo ne zdržim in odločim se, da moram poskusiti sedež za kolo, ki sem ga dobil na test. Izkušnja iz pred par dni me usmeri bolj kot ne na asfalt. 

Naredim eno tako presto po okoliških vaseh. Toplo je in škoda, ker še ne morem v "normalen" hrib. 

Že prej me je kontaktiral Jure in preveril, če imam voljo za eno pozno popoldansko/nočno turo. Kaj ne bi imel in ob 16h me pobere in usmeriva se, ne boste verjeli, na Planino pod Golico. V 24 urah sem že 3. na tem parkirišču. Ubereva jo proti Korenščici. 

Markljev rovt zvečer

Na začetku kar hiter tempo postopoma umiriva in opazujeva poslavljajoč dan in umirjajočo naravo.

Na vrh prihajava ravno v mraku.

Pripraviva in "ulučkava " se in pogumno odsmučava kar direkt po strmini.

Presenetljivo dobra smuka po sicer zelo južnem snegu. Enako me preseneti "cesta" saj lahko smučava izredno tekoče, Nasploh je bila celotna smuka pozitivno presenečenje. Ob avtu poskrbiva za hidracijo in že se vračava domov.

Čet

Ker slišim, da je v Kranjski gori zmerna gužva zvečer preverim z Brinom, če je mogoče še za smučanje. Žal ga boli noga in še dogovorjen je s prijatelji. Najprej razmišljam, da bi "šel" v službo, ampak potem se zadnji trenutek premislim in jo raje pičim na turo. Že nekaj časa si želim iti pod Kriško steno in sedaj je čas za to. Predvsem zaradi vidika, da lahko parkiraš ob vršiški cesti. Cesta je sicer zaprta in tokrat se komaj zmuvam mimo tabel, ki sta tokrat dve in razporejeni tako, da se je treba res potrudimi, da greš mimo. Razlog je v tem, da na cesto pada kamnje, drevesa... Parkiram 1. na mini parkirišču in se kar na kožah spustim proti Krnici. 

Ena sled me zavede in tako pridem preveč desno in plezam preko plazov. Koče sploh ne vidim. Ko pridem do špure, mislim, da bom sedaj lahko bolj "udobno" napredoval, ampak struktura snega je tako čudna, da moje kože sploh ne primejo. Ker se učim iz napak, tokrat takoj nataknem srenače. Žal kaj dosti ne pomagajo. Sicer trda špura je za srenače vseeno premehka, zato sem spet več na rokah, kot nogah. Če mi je "prehudo" samo pogledam okoli sebe in neverjeten ambient mi da moči.

Ko se bližam amfiteatru, že vem, da sem prezgodenj. Sonce bo čez skale posvetilo, kakšno uro kasneje. To je "prekletsvo" te ture. Če hočeš parkirat in se izognit plazovom, moraš iti zgodaj, Če pa hočeš sonca in dobre smuke, bi moral iti pa sredi dneva. Slike niti pod razno ne povedo te veličine.

Ker vidim, da so predhodniki vsi lezli do ene skale na levem plazu (kao najvišja smučljiva točka) se tudi jaz usmerim tja.  Zadnjih 20 vm je naklonina čez 40 stopinj in prav namučim se z obrati. To je tako strmo, da ravno še zmorem toliko dvigniti nogo. Ob skali se hitro pripravim, saj s stene stalno letijo manjši kamenčki. Smučarija je mešanica vsega in daleč od kakšnega presežka, v nobeno stran. Kljub temu, da sem namenoma počasen in sonce ne spodnjem delu že posveti name, se sneg ne ujuži. Ko pridem do izravnave, se pa spet držim preveč desno, sicer sledeč sledem. Saj bi bilo tudi to OK, samo jaz sem hotel iti do koče. Ko prismučam do poti, mi je jasno, da sem prenizko. Kar na sitonen se mučim nazaj gor. Ob koči je kar nekaj ljudi, ravno prav, da ni dolgčas. Tudi ponudba jedi in pijač je pestra. Nastavim se soncu, pomalicam in opazujem... Ko mi postane dolgčas se odpravim. Po poti je kar divje, saj je zelo ozka in sem s smučmi prehiter, sploh za pešce (se me ustrašijo). Tokrat zavijem prav, nataknem kože in se povzpnem do avta. Ta in še eno parkirišče naprej so sedaj polni. 

Končno kljukica za to turo!

 
Pet

Če teden začenjam na Trianglu, ga pa še zaključujem. Po službi se odpeljem na Ljubelj, kot že tolikokrat do sedaj. Opazujem koliko snega je pobralo po pobočjih v 5 dneh. Stari Ljubelj je videti povsem kopen.  

Tudi na začetku smučišča je že kar nekaj kopnih mest in vprašanje dni, kdaj se ne bo dalo več prismučati do konca. Ko opazujem ljudi na plazu, vidim, da se vsi nekaj mučijo in zato jo jaz mahnem kar po servisni. Zadnji plaz s Plota se je namreč odpeljal včeraj. Ko pridem,  malo naprej od koče na Zelenici, na sonce, je kot bi prižgal fen. Toplo za kratka rokava in povsem južen sneg. Prav namenoma se vlečem navzgor in uživam v "poletju". Na vrhu rahlo pihlja in kljub temu, da imam časa na pretek, mi ni tako prijetno, da bi kar posedal. 

Odpeljem po levi in v gnilcu na taki strmini prav uživam. Povsem se scena spremeni, ko pripeljem do plazu. Trdo, da je kaj, vmes celo ledene plošče. Vse mi je jasno, zakaj so se tako mučili. Tudi navzdol imajo eni kar resne težave. Po spodnjem delu lahko še vedno odkarvaš na polno, razen na vrtaškem plazu in na koncu je treba biti previden zaradi skalnih min. Sedaj je v zraku samo še vprašanje: Do kdaj bo še  to popoldanska rekracija?