Vršič

Zvečer nisem imel niti najmanjše ideje kam iti. Zjutraj ni bilo nič drugače, pa sem se vseeno pripravljal, da nekam grem. Čas odhoda je bil zato za moje pojme zelo pozen. Smer Gorenjska in češ se odločim po poti glede na trenutni navdih, Peljem po AC in opazujem gore. Sneg je čist pobralo in povsod se podijo oblaki. Kar peljem in se pripeljem do Kranjske gore. Peč/Tromeja me ne mika, Tamar in ture tam okoli so za samega no-go. Ma grem proti Vršiču. Mirno odpeljem mimo zapore ceste, čeprav mi je čudno, ker sem na cesti sam. Malo naprej od Mihovega doma se odločim in parkiram. Ura je 9:20.  Kljub temu, da peš poti ne poznam si mislim, da orentacija valda ni problem. Že na začetku moram sneti smuči za prečkanje mostu, potem me sledi zavedejo in komaj preplezam strugo potoka. Iz gozda pridem pri Koči na gozdu in pojma nimam, da sem daleč s poti. Še sreča, da je pred kočo odmetava sneg prijazna gospa, ki me usmeri nazaj, kaj pa vem 300 m. Saj tablice so, samo sledi se praktično ne vidi zaradi vseh iglic in seveda preobrazbe snega. Na 17. ovinku možakar v freezi dela in dela. Bil je na istem mestu tudi, ko sem se vračal.

Od tu naprej več ali manj po cesti. Pogledi se odprejo in celo vreme obeta.

Tam nekje do Erjavčeve koče, potem pa se začne zapirati in veter je vse močnejši. Noro,  kako drugačno vse izgleda. 
Če sem prej še mislil, da bi šel kam više v zavetju drevja v smeri nad Šitom glava, se v tej megli na znajdem, niti ne želim tvegati. Poleg tega vidim svež plaz, ki je poradiral začetek špure v to smer. Grem do Sovne glave,
kjer me spet skoraj odpihne. Ko se spustim nazaj na prelaz srečam 1. turaša. Pa sem mislil, da sem edini, ki ni imel prav srečne roke z izbiro cilja. Smuka je bolj kot ne slaba, cesti se izogibam s sekanjem skozi gozd, Turašev vse več in več. Niže od 17. ovinka je čisti rodeo med drevesi, vejami, potokom, turaši. Fuj!!! Je pa to dober trening tehnike. Tokrat grem prav in sem nagrajen še s pogledom na Rusko kapelico.

Pri zadnjem prečenju mostu in plezanju na odfrezan rob ceste povšno odložim smučo. Ravno ko se dvignem na noge vidim, da sem z nogo zadel smučko (brez štoparjev), ki se začne peljati proti zelo, zelo strmem pobočju, ki se konča v Krnici. Z levjim skokom se na glavo naprej vržem po strmini in smučo ujamem in skupaj z njo po trebuhu drvim navdol. Po ene 7 m me ustavi drevo. Strmo je tako, da se komaj uspem obrniti in postaviti na noge. Lahko bi rekel, da sem imel srečo. Z nekaj muke mi uspe na smučah priti do avta. 
Sem se pa potem nazaj grede po cesti čudil, ker so bila vsa mesta zaparkirana, enako tudi tam, kjer se začne peš pot za Krnico. Očitno sem bil še vedno zgoden.
Iz vidika smučarije čist bv tura, ki bi šla zelo hitro v pozabo, če si jo ne bi sam začinil...

Komentarji

  1. Matr vola, ta teden pa tvojim smučam dogaja. Najprej eno skoraj odpihne k sosedom, potem druga skoraj podurha na prostost oziroma dopust v Krnico. Jih boš moral bolj naučiti pokoršine ali pa kar privezati nase 😂

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja lej moje super peresno lahke smučke imajo tudi slabost - mene za lastnika :-)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Napačna izbira

"Izgubljen" na Primorskem