#pojdiven

Ker je Jure včeraj "izpadel" iz ture, sva se za danes bolj temeljito menila. Žal je bila vremenska še slabša in v osnovi je bil dogovor, da zjutraj pač definirava kako in kaj. Jure je bil zadolžen za spremljanje vremenskega stanja in nekaj čez devet prijavi, da se svetli in skoraj jasni. Ajmo, saj slabše kot ždeti doma in kljub dopustu delati za službo, ne more biti. Cilj je bil že dorečen. Celo pot do Pokljuke rahko dežuje in ko prideva do parkirišča samo rahlo rosi. Če sva že tukaj, pa pejva. Komaj dobro štartava začne deževati. Vmes malo poneha, celo nekaj modrine vidiva, pa spet začne. Ko nad Zlatim vodam srečava 1 gospoda s 3 spremljevalkami, ki že smučajo dol, sem čist pomirjen. Če telim ni problem smučati v takem vremenu, zakaj bi bilo meni. Še več, vsi so nasmejani in kar nekaj časa debatiramo.  V zadnji strmini se nama špura kar podira, ampak ni sile. Bolj me presenetijo napoke. Če bo še nekaj časa deževalo se zna kaj odpeljat. Pri skali snameva smuči in se peš pofoč...

Danes, ko sem se vrnil s ture sem si spekel odličen roastbeef, ki sem ga spotoma kupil v Lidlu. Zakaj sploh to pišem? Prvič zato, ker je res neverjetno dober, če ga enostavno spečeš po priloženih navodilih. Ne vem sicer če je to ugodno, vendar 300g je 3,99€ in je teoretično to dovolj za dva. No jaz sem seveda vse pojedel sam. Drugič pa zato, da se vrnem na ponedeljek.  Na ta dan so me namreč poklicali iz Rdečega križa, da jim primanjkuje tudi moje krvne skupine. Kot reden krvodajalec se takemu pozivu vedno odzovem. Jure me je zajebaval, da imam premalo kil, da bi sploh lahko dal kri in glej ga zlomka, res sem jo komaj lahko dal. Pa ne zaradi kil, no tudi... Ugotovili so, da imam za  krvodajalca mejno vrednost hemoglobina  (135 g/l)  in seveda v takem primeru moraš na posvet k zdravnici. Ves zažgan v obraz (cel vikend sem bil na soncu) seveda ne more biti govora o anemiji in zato se me zdravica z vprašanji temeljito loti: dr.: Ste fizično aktivni? jaz: sem! dr.: kolik...

Že pred vikendom nas* je Irena nagovarjala za kakšno kolesarsko turo v prihodnjih dneh. Ker so vsi nekaj skrivnostni s svojimi plani, jaz pa sem za to namenil nedeljo, se zmeniva sama. Ker je "padla" meja in sem imel lep spomin na turo po Krasu, Irena pa tam še ni bila, se usmeriva tja.  Izhodišče so Črnotiče in oba ugotavljava, da tako dolge vožnje nisva imela že ohooho časa. Že takoj zjutraj je toplo in na pot kreneva v poletni opravi. Že prejšnjič sem imel na začetku težave z orentacijo, saj se potk skoraj ne vidi, navigacija na uri pa je v takih primerih zelo nezanesljiva. Posledica je taka, da 2 x "osvojiva" sv. Marijo Snežno, vsakič iz druge smeri.  Naprej mi steče in lepo napredujeva do Kojnika, kjer se pravzapra začne "ta lepo".  En pohodnik nama pove, da naj bi bilo to najdaljše travnato pobočje v Sloveniji. Pojma nimam če je res, ampak se res vleče še v Hrvaško. Tokrat sem tukaj malo prezgodaj, ker je trava še rjava in cvetijo samo ta drobne roži...

Ob taki vremenski in dejstvu, da je spomladanska smuka lahko boljša od praktično vsega, se odločim. da grem spet na sneg. Listam po vodniku  in iščem nekaj kar bi mi vzbudilo zanimanje in je primerno v takih pogojih. Ven mi kar skoči Stenar. To bo to in zvečer vse pripravim za jutranji odhod.  Zjutraj očitno nisem prav zgodenj, saj displej pokaže, da sem 32 avto tisto jutro. Kar malo me stisne, saj ne vem do kam je prevozna cesta in koliko je parkirišč. Na srečo je cesta pofrezana in kopna. Tam kjer se zavije za Cmir je že vse zaparkirano. Na hitro ocenim, da je tam polovica avtov. Skrb je bila brezveze saj je celotno parkirišče pred Aljaževim domov spluženo in je prostora več kot dovolj. Kljub temu, da je kar nekaj turašev že šlo pred mano in eni se ravno pripravljajo, sem na poti sam.  Špure ni in imam kar težavo z iskanjem smeri. Malo me tudi zavedeta 2 skupinici, ki, na srečo kmalu ugotovim, zavijajo preveč v levo in se usmerjajo v S steno. Pojma nimam kaj so lezli, k...

Od kar ne smučam, nimam kaj veliko za pisati. Sicer sem še vedno aktiven ampak nekako ni isto. Že po tem se vidi. da ne naredim niti ene slike. V nedeljo sem sicer naredil en krog s kolesom. V bistvu sem združil dve krajši turi v eno. Šel sem namreč do vzletišča v Gozdu, se spustil in se povzpel še na Zavrh. Na uč nič posebnega, pa se je vseeno nabralo 35 km in 1000 vm. Oba traila sta še vedno vrhunska. V ponedeljek sem, po res dolgem času, šel peš na Kriško. O tem pa res nimam kaj pisati. Hišni hrib pač... V torek nisem imel časa za kaj drugega kot 7 km tek okoli Podbrezja. V sredo so sicer že "neuradne" Mah srede, ampak jaz še nisem šel. In ker je Matej na dirki je bila pobudnica Irena. Ker ni bilo zaiteresirancev sva šla na kolo sama in to spet do Gozda in še malo naokoli.  V četrtek me že malo mika smučanje, saj berem, da je na Begunščici še super. Ravno ko se začnem odpravljati pa vidim, da je v tistih koncih nevihta. Ko se čez 2 uri razjasni se mi ne da hiteti in grem z...

Vsak petek zvečer je isto. Čekiranje vremenske, iskanje družbe, potencialnih ciljev in športa. Matej gre na kolo in glede na to, da se pripravlja na 4 Islands in sem bil jaz na kolesu čisto premalo, mu, po mojem mnenju, nisem ustrezna družba.  Tomaž, pravi da na sneg v teh razmerah ne gre. Vsi ostali s katerimi smo se kao menili, da bomo kdaj kam šli skupaj, smo pa tako ali tako pozabili eni na druge. In tako vedno izpade isto. Grem sam in to na sneg, čeprav ga imam že pun kufer.  Razumljivo vprašanje seveda je, zakaj sploh? Moje telo in možgani enostavno niso "narejeni" tako, da bi lahko bil cel dan doma in počival oz. prčkal po hiši. Veliko razmišljam o tem, zakaj je temu tako, pa ni enostavnega odgovora. V resnici bom to počel še cel popoldan.  Ko prebiram svoje zapise, ki so dejanski odraz počutja, se v bistvu kar zgrozim, kako brezvoljen, nezadovoljen, brezciljen, negativen.., izpadam.  Malo mi je sicer dal misliti Mazzinijev zapis o mučeništvu . Pa v bistvu ne...

Kljub temu, da sem se spet spravil na sneg, niti pod razno tega ne bi več ponavljal, če me ne bi ven zbezal Jure. Tako je bilo v sredo, ko ponoviva Triangel. Vse je bilo čisto ok, tudi smuka, samo sedaj sem pa res nasmučan. foto by Jure Tako je bilo tudi danes. Jaz brez idej, Jure pa malo neodločen in izmenjava kar nekaj sporočil, preden določiva, da greva na Vršič. Medtem prileti še žalostna novica o smrti turne smučarke, ki mi še dodatno  da občutek, da je za letos dovolj... Vseeno se spraviva na pot in vreme je vrhunsko, ravno prav toplo/hladno. Ambient je tako ali tako prelep in povsem zimski. Jureta mami krasna špura, ki je potegnjena čez Grebenc proti Mojstrovki, vendar ker jaz še nisem bil na Šitni glavi zavijava tja. Turo izkoristim tudi za podrobno preučevanje razmer v grapah, ki vodijo na Mojstrovko, ker mogoče... Jure Smuka ni nek presežek, saj se menja južni cel sneg s skorjo. No nekaj užitnih zavojem uspem narediti. Teli prehodni časi mi res ne ležijo. Nekako ne vem ka...

Ker sem v nedeljo počival (šel sem samo na enourni sprehod) in se v ponedeljek sploh nisem premaknil iz stanovanja, sem računal, da bi sedaj moral biti zdrav. Malo me je skrbelo konstantno rahlo "ščemenje" po mišicah in rahel glavobol. In na tako stanje  začnejo leteti powder alarmi. Kljub temu, da sem nekako odločen, da ne bom prav silil smučat, me vseeno malo začne dražiti. Še Jure prijavi da gre preverit stanje na Trianglu in tako niham, da bi po službi šel tudi jaz. Ko pridem domov piha res močan veter in tudi po poročilu Jureta je zgoraj vihar. Pa še smučarija menda ni ravno oh in sploh. Tako se že odločim, da ne grem. Začnem hoditi po stanovanju in že vzamem v roke knjigo, ko se zavem da to počnem že dva dni, da počasi bom pa moral preveriti svoje stanje... In res v 5 minutah se premislim, pripravim in že peljem proti Ljubelju. Odločen sem, da se resno pogovorim s svojom telesom, kaj je na stvari 😀. Snega je toliko, da nihče ni prišel na vrhni P plato. Tudi meni z letn...

Nedelja in treking tega dne je na meni pustila posledice. Že res, da sem kar nekaj km odtekel, tudi ko sem hodil nisem bil počasen, bilo je kar nekaj km in višincev, ampak v ponedeljek zjutraj sem imel hud muskelfiber po večih mišičnih skupinah. Pri moji fizični pripravljenosti tega ne bi smelo biti. Očitno se je sproščal nek kurčev hormon, ki mi je zjebal cel sistem. V ponedljek sem sicer potem z lahkoto fantoma držal štango, še več zadnji del skozi ozrebnik sem celo potegnil naprej.  Ampak v torek sem komaj vstal. Vse me je bolelo. Ko sem želel raztegniti boleče mišice so me grabili hudi krči, kljub temu da sem absorbiral MgCl Še dobro, da sem smučanje dal na stranski tir in me sneg zunaj ni ganil. Ko se vreme umiri, sem odločen da se klin s klinom zbija in grem odteči klasičen 6km krog. O jebote, kot bi mi zabetoniral noge. Traso pretečem v drugem najpočasnejšem času ever. Ko pridem domov imam take krče, da si poškodujem desni podplat v predelu stopalnice, ko krč poskušam "spr...

Praznični dnevi 😔.  Že v soboto sem se komaj spravil ven in hvala Mateju, da me je skoraj zvlekel in sem ubil nekaj časa in se navsezadnje imel dobro. Popoldan me je še močneje zajelo malodušje in v nedeljo bi po velikonočnem zajtrku pri sestri, kmalu cel dan preležal. Brez volje za kar koli se nekako prepričam in zavežem superge. Kar od doma se peš odpravim na Dobrčo. V slabih 2,5h urah sem na Šentanskem vrhu, kar tako ali tako ne pomeni nič. Kaj pa je 13 km in 1250 vm?  Popoldan se jebem s stenami oz. bolje luknjami ki so ostale od sanacije dimnika. Še ena zadeva, ki mi "dviguje" razpoloženje. Dotolče pa me, ko avtorji slik, ne želijo razkriti lokacije, potencialno zanimivega cilja. S Tomažem se namreč meniva kam v ponedeljek in nimava ideje.  Še dobro, da se vmeša Matej in določi, da se ga bomo zapili pri meni... Če pa ne, bomo pa pač šli na Jalovčev ozebnik.  Kaj mislite, kaj je bilo?  Ja valda, saj že naslov pove, a ne!? Nismo bili zgodnji, ampak tokrat lj...

Že včeraj me je Matej vabil na eno plezalno turo in tudi za danes je spet prišlo na plano. Ker je govor o Kramarci, me seveda zanima, saj je to smer, ki me definitvno vabi in bi si jo želel odplezati z enim izkušenejšim od sebe. Seveda je vreme za tako smer ključen.  Ampak vremenarji pač nimajo pojma in tudi tokrat je bilo tako, padavine so zamujale, temperature so bile višje... Posledično zjutraj tako veva, da to ni izvedljivo, vsaj varno ne. Jaz že nasmučan nimam nekih idej, niti želje stopit na smučke, Matej tudi cinca in ko že vse kaže, da ne greva nikamor mi pošlje sliko jasnine iz web kamere. Začneva omenajti Žleb pa Vrtačo... OK pa pejva, čeprav sva že kar pozna. Ko se po peš sprehodu (prva strmina je povsem kopna) spraviva na smučke se kaže prekrasen dan.  Hodiva v samih majicah in "nabitih" sončnih očalih. Čeprav sem mislil, da tega ne bom dočakal, se vseeno zgodi. Hodiva v "turističnem" tempu. Matej veliko slika in res sva na uživaškem "mudu". Se...

Ja letošnja sezona je bila/je v znamenju dobrih snežnih in vremenskih razmer. To, da pa je možno v eni sezoni narediti 100 turnih smukov, si pa res nisem mislil, da je možno. No pogoji so, da je veliko snega, da je lepo vreme, da delaš od doma in žalostno, da si sam. Če pogledamo še malo skozi številke. 1. turno smuko sem naredil 04.12,2020, 51 krat sem turo začel na Ljubelju, od tega bil na Trianglu 38x. Največkrat mi je družbo delal Jure, in sicer 27x. Skupno sem naredil nekaj čez 900 km in 90000 vm. Pa da napišem še o jubilejni na Veliko Mojstrovko. Ker se mi samemu ne da več, sem se sicer nekaj menil še z nekaterimi, vendar kot je tudi prav na jubilej, se zmenim z Juretom. V osnovi želiva iti na Struško, vendar ko se peljeva proti njej po mojem mnenju ni več dovolj snega, ne gleda na zapise na forumu. V tistem Jure pribije, ja pa pelji na Vršič in greva na Mojstovko, češ, vsaj vredna tura za okroglo cifro. Najprej malo pocincam, češ popoldan, pa mogoče ni dovolj časa, potem pa samo...