Ne morem se posloviti od zime...

Danes, ko sem se vrnil s ture sem si spekel odličen roastbeef, ki sem ga spotoma kupil v Lidlu. Zakaj sploh to pišem? Prvič zato, ker je res neverjetno dober, če ga enostavno spečeš po priloženih navodilih. Ne vem sicer če je to ugodno, vendar 300g je 3,99€ in je teoretično to dovolj za dva. No jaz sem seveda vse pojedel sam. Drugič pa zato, da se vrnem na ponedeljek. 

Na ta dan so me namreč poklicali iz Rdečega križa, da jim primanjkuje tudi moje krvne skupine. Kot reden krvodajalec se takemu pozivu vedno odzovem. Jure me je zajebaval, da imam premalo kil, da bi sploh lahko dal kri in glej ga zlomka, res sem jo komaj lahko dal. Pa ne zaradi kil, no tudi... Ugotovili so, da imam za  krvodajalca mejno vrednost hemoglobina  (135 g/l)  in seveda v takem primeru moraš na posvet k zdravnici. Ves zažgan v obraz (cel vikend sem bil na soncu) seveda ne more biti govora o anemiji in zato se me zdravica z vprašanji temeljito loti:

dr.: Ste fizično aktivni?
jaz: sem!

dr.: kolikokrat na teden? Koliko ur?

jaz: najmanj 7x, skupaj cca 12+ ur na teden...

Na to vzame karton še 1 x v roke in preveri mojo starost, težo, ostale podatke. Zmajuje z glavo in zanimati jo začne moje prehranjevanje. Jaz se "pohvalim", da veliko jem, 5 obrokov,  piščanca zaradi proteinov, pa veliko zelenjave, OH tako ali tako, pa dodajam proteine (ker težko zadržujem težo), pa neslane oreščke, pa smoothie si delam, ves ponosno razlagam. Razloži mi, da pa očitno jem premalo rdečega mesa, ker železo živalskega izvora naše telo najbolje predela in me špikne, da prav uspešen pri teži pa nisem. Kri sem lahko dal, vendar sem moral obljubiti, da tisti dan ne bom športal.  In zato, sem si privoščil rosastbeef 😀

V torek je bil praznik in seveda slabo vreme. Ker sem cel ponedeljek počival sem kar pokal od energije. Nimam ideje kam naj jo dam in vidim Dobrčo, da ni v oblakih. Ah, pejmo spet na Dobrčo. Štartam pri vodnih zajetjih in preko Bistriške in Lešanske na vrh. Seveda je v megli.

Jaz sem sicer v nizkih treking čevljih, ampak sneg je še kar tukaj. Nekaj napovedi pomladi sicer je.

Klobaso zašpilim, tako, da grem do koče in po grebenu dol, s tem da se potem spet povzpnem proti Bistriški in spustim direkt do avta.

Popoldan grem še tečt. Če sem zdravnici rekel 7 x, potem se tega pač moram držat 😉.

Ker imam še en kup starega dopusta, sem ga napovedal za te tri dni, pa ne glede na vreme. Ko v sredo zjutraj pogledam ven, mi je jasno, da bo spet vse na silo. Kam hudiča naj grem? OK na Tolstem nisem bil že nekaj časa. Uf, kakšna napaka. Pot je zaradi gozdarjev blatna, da se reče. Na vrhu seveda še kup snega + stalno rahlo rosi,

Pot zakrožim do Kriške, s tem da je večinoma po snegu. Tudi spuščanje je zoprno, saj je vse mokro in močno drsi. Skrbi me za gležnje, še posebno zato, ker sem obljubil, da bom popoldan, zaradi pomanjkanja igralcev, igral ligo v ping-pongu. Vse se srečno konča in tudi popoldan sem, glede na to, da nisem igral lepo in pol,  kar uspešen. Ker je naš sponzor Bovanc, smo po špilu dobili pohane piške in pivo in prav bogato sem se obojega "nažrl".

Za danes sva se z Juretom malo narobe razumela in ko ga zjutraj pingnem, ni dovolj zgodaj odziva in zato jo spet na silo kar pičim. Na kolo ne gre, peš sem hodil 2 dneva, zato se kar odločim, da grem turno. Že prejšnji teden sem si rekel, da bo 1 x treba iti na Luknjo in proti Bovškemu Gamsovcu, zato se odpeljem v Vrata. Tokrat števec pokaže O vozil v dolini. Matr sem pacient. Parkiram in cca 10 minut nosim smučke. Potem vem, da je zvezno in zamenjam način hoje. Snega je v 1 tednu ful pobralo. Vreme je kurčevo, megla pa malo se razkadi, malo rosi, pa neha... Seveda je tudi sneg temu primeren. 

Je kar težko hodit in nič kaj se ne podvizam. Lepo počasi. Ko pridem do luknje je dilema ali obrniti ali iti naprej.

Pogledam na uro in odločitev je jasna. Malo me sicer skrbi, ker nimam naloženega tracka in sledi praktično ni. Ko me zajame megla, ki se ne razkadi več, imam kar resne orientacijske težave.

Malo po logiki, malo po spominu pridem v konto in tam nimaš kam zaiti. Do zatrepa konte, potem pa nimam ideje. Vem, da je desno nekje Gamsovec, ampak vidim nič in tudi po višini se mi zdi, da v to smer s smučami kaj dosti ne gre več. Zato se obrnem v levo proti Pihavcu. Tukaj naredim še cca 100 vm in pridem do strmine in naprej skal, kjer ne vidim smiselne rešitve in tudi nadaljevanja. Ko sedaj gledam na karti, sem prišel pod steno Vrha nad Kamnom Na koti cca 2200 vm se obrnem. Smučanje je sicer solidno, samo blazno naporno, gnilec pač. Vseskozi pa zaradi megle vozim po svojih sledeh. Kljub temu, da nimam občutka, da bi deževalo, mi iz obraza kar teče voda. V zatrepu doline Vrat srečam en par na smučkah in kar potolažen sem, da nisem edini tako nor. Seveda podelim razmere. Ko se ob avtu preoblačim iz povsem mokrih cunj, me vseeno preveva občutek zadovoljstva. To pa tudi nekaj šteje!

Kljub temu, da bi se rad, se od zime vseeno nekako ne morem posloviti.