#pojdiven

Po včerajšnem vzponu na Možic sem bil kar utrujen in noge so bile na začetku kar malo težke. Odločim se za parkiranje v Ratečah, spust do Podkorna, vzpon po asfaltu skoraj do prelaza Korensko sedlo in potem po makedamu, ki se na koncu priključi tistemu iz Rateč. Počasi padem v ritem in ko se prilepim na zadnje kolo slučajnemu kolesarju mi steče. Skupaj kar hitro prideva do vrha. Ker je lokalec mi malo razloži, kakšna je kaj MTB scena v okolici in pozdravi mojo odločitev, da spust naredim po I-A meji in kasneje zavijem v Italijo. Spust se res izkaže s kombinacijo tehnične zahtevnosti in vmes tudi nekaj lepega flowa. Prav hitro sem pri avtu in nazaj na poti domov. Ta tura se je izkazala za prav osvežujočo in primerno za regeneracijo. Številke

Že pred leti sem slišal, kako je fina tura na Soriško planino in to iz Selške doline. Ker mi je izhodišče zelo od rok, sem jo stalno prestavljal. Kot izhodišče izberem Podbrdo. Vožnja z avtom do tja kar traja in traja. Ko se vsedem na kolo nisem 100% o smeri vožnje, naj se vzpnem po desni ali levi strani. Odločim se za desno. Še zdaj ne vem kaj bi bilo bolje. Sicer je vzpon po tej strani verjentno cel vozen, vendar jaz sem imel hude težave. Noge nekaj niso bile prave, poleg tega pa so bili kamni vlažni in posledično tako spolzki, da mi je stalno vrtelo v prazno. Ko pridem na drugačno podlago je bolje. Ko se pripeljem do Lajnarja je do Možica že zelo blizu.  Vreme je mešano, veter, megla in sonce. In ker ni prav uživaško se spustim, tokrat po drugi strani. Spet mešanica drsenja, tehnike in tudi hitrosti. Pri avtu sem spet kot bi mignil. Sicer lepa tura, vendar sem se jaz tokrat kar mučil in ko sem pogledal podatke niso nič posebnega. PODATKI