#pojdiven

Četrtek sem že opisal. Ostale dni nič posebnega, nekaj teka, nekaj hribov, nekaj kolesa in 1. sem poskusil  "multisport". Nekaj km s kolesom in nekaj km teka. Zanimivo, da se v statistiki ure vodi kot svoja disciplina in se ne prišteva k kolesarjenju in teku. Čist bv 😒. Potem je prišla sobota in jutranje deževje. Ajde pa dajmo kot vzorna gospodinja pospravljati, likati, kuhati... Vse OK, če ob tem ne bi gledal vse pomanjkljivosti bajte in ugotovil najhujšo moro. Zamakanje terase. Tudi če bi imel denar, nimam niti najmanjše ideje, kako to rešiti 😓. In takoj, ko se pokaže sonce "pobegnem" na kolo. Ker je vse mokro, pač bolj po cestah. 58 km in 700 višincev me ne potolaži. Pred vikendom, preden sem videl vremensko, sem planiral 2 dni na Pohorju (spanje v avtu) in nisem bil aktiven pri iskanju družbe. Ko je to padlo v vodo preverim, kaj se dogaja v skupini. Žal izvem, da v njej vlada neka zamera. Pojma nimam kdo komu kaj, ampak čeprav je pred časom Simon F. zapisal, d...

Včeraj sem se tudi jaz udeležil tega dogodka . Seveda se zavedam, da je takih in podobnih zgodb ogromno, vsekakor preveč. Za nekatere zveš, za druge ne, posledično se te ene tudi bolj dotaknejo. Tudi za to sem zvedel samo zato, ker sem na distrubucijski listi društva Small friday. Gre namreč za Tadeja Volka, ki je zbolel za Amiotrofično lateralno sklerozo (kratica ALS), ki je žal neozdravljiva. Star nekaj čez 40, z dvema malima otrokoma. Meseci so mu šteti... In tukaj nastopi skupina Small friday (ki deluje v okviru KK Završnica, ki je tudi uradni organizator), katere aktivni član je (bil). Organizirali so dobrodelni dogodek, kakršnemu jaz še nisem bil priča. Koliko različnih pokroviteljev, ideja, vse!  In zato moj totalni poklon!  Pripravili so vožnjo po trailu Nivce, odbojkarski turnir, nogometni turnir, hojo, vožnjo okoli jezera, dražbo predmetov... Ker sem jaz kolesaril lahko točno povem sistem tam: za vsak krog si plačal 5€, če si plačal vsaj dva si dobil 4 kupone za pija...

Že včeraj sva se z Ireno menila, da bi šli danes skupaj še z njenim šoclom, na kolo.  Sicer ne, da me rit ne bi bolela že na kolesu, ampak saj me stalno nekaj boli.  Ko pa stopim pod tuš, me prekleto zapeče. Po smešni telovadbi s telefonom in slikanjem svoje riti, ugotovim, da se je rana kar lepo odprla in dokler ne dobim Bepantena ali se zaceli, bo kolo moralo malo počakati. Onadva pa nista ravno za moj tip hribov in tako smo vsak za sebe. Na netu iščem ideje in v uč mi pade Spodnja Vrbanova špica. Izhodišče Kot iz katerega sploh ne vem, če sem že začel kako turo. Ker je P videti majhen se odločim za relativno zgoden odhod - vstanem ob 5h. Totalno sem matast in kot v transu pozatrkujem, stvari zložim v avto in se odpeljem. Telefon nikoli, že doma, ne dam v nahrbik. Tokrat pač. In ko mi šine v glavo, da bi pogledal dolžino zastoja za Karavanke tega ne morem. Na izvozu Jesenive V signalna tabla ni prižgana in glede na zgodnjo uro, pač mislim, da ga ni. Hm, 80 minut, ga je bilo....

V petek sem lizal rane in kolo niti pod razno ni prišlo v poštev.  Po vsej logiki bi moralo celo telo počivati in dopoldan res opravim par zadev okoli hiše in kao počivam. Potem mi pa šine v glavo, da je to moj zadnji dan dopusta, zunaj lepo vreme in jaz bom doma... Pa saj, če grem peš je to v bistvu regeneracija! Takoj po kosilu se nabašem v avto in se peljem proti Ljubelju s ciljem do planine Korošica. Uberem res zmeren tempo in opazujem lepo naravo, čist zrak in uživam totalni mir. Ko mi na res strmem podrtem kolovozu nasproti pripelje kolesar, sem čist presenečen, ker tukaj gor pa res ni za vozit. Ko še vidim, da pojma nima o tehniki spuščanja, ga po pozdravu poskušam malo podučiti. Izkaže se, da je Avstrijec, ki je prišel iz Borovelj, nosil kolo in prišel nekje ven med Košutico in Starim Ljubeljem (kamor je bil namenjen), zgrešil smer in pristal tukaj. Podučim ga o vsem in se posloviva. Kar na smeh mi gre, ko vidim da so eni še bolj poknjeni... Ker bp napredujem se na planini ...

V torek je bila pa res slaba napoved in res je padalo ponoči, potem čez dan pa ne. Ker je bilo pa za naprej kao stanovitno, se odločim, da bom ta dan delal na tem, da se ravno prav gibljem (naredil sem en krog s kolesom cca 30 km in 500 vm in se slikal pred TIC Tržič), ogromno vnašam OH in se posledično pripravim za moj "projekt" Trans Karavanke v 2 dnh in to od doma do doma. Že pakiranje je bila cela znanost in v moj 18l nahrbnik ni šanse, da spravim in to res minimum. Ker moram tako ali tako slej ko prej kupiti nov nahrbnik, se zapeljem v Kranj in kupim 24l. S sabo imam: orodje, zračnica, pumpa, prva pomoč, 1,5l vode, kratke hlače, majica, gate, nogavice, tenko majico z dolgimi rokavi, ene tanke dolge hlače, vetrovko, natikače, brisačo, zobno ščetko, 6 frutabel, polnilce, sendvič in denarnico (pa še kakšno malenkost). Matr, kako težak je nahrbtnik.  Od doma štartam v sredo 6:04. Do Preddvora se kar se da izogibam glavnih cest, kar potem do Jezerskega seveda ni mogoče. Na 1....

Kako preživeti še en teden dopusta, če nimaš nič posebnega v planu?  Iz dneva v dan!  V ponedeljek je bila vremenska napoved kar nekaj. Vseeno se odločim, da grem s kolesom na Dovško rožco, saj naj bi bila po mnenju Simona vredna obiska. Vzpon je srednje težak: sicer strm, ampak z zelo solidno podlago.  Gneče ni, niti pri koči. Ko še malo razmišljam. da bi kolo nesel na babo, pogledam vreme, ki pa kar grozi. Nič se ne zadržujem in odvijem proti sedlu Mlinca. Očitno danes nimam dneva, saj imam kar nekaj težav na tej prečki. Res, da je pot kar močno zdelana, nekaj od udorov, še več pa od krav, ampak meni se stalno in po mojem mnenju preveč zatika. Seveda so eni deli odlični. Je pa res, da sem si bolj zapomnil dele, kjer sem imel težave tudi na dol, Kar nekaj jih je in pri vseh je enako, po dropu grušč. Nekaj kar meni vedno dela težave in zaradi katerega sem tudi največkrat padel. In še če nimaš dneva, greš pač peš In ta dan sem velikokrat stopil s kolesa. Jebi ga.  Ta ...

Včeraj zvečer sem pri Robiju popil dva piva preveč (od treh 😅) in tudi šel spat kakšno uro prepozno, zato sem zjutraj malo bolj pozen, kot sem želel in še rahlega mačka imam.  Cilj je zelo nedoločen - greben Košute - Košutnikov turn in kakšna plezarija vmes... Parkiram malo naprej od Košutnika in s počasnim tempom podim mačkona. Ko le ta končno pobegne, pospešim. Pravzaprav ne vem zakaj, saj časa imam dovolj, ampak v glavi imam fiksno idejo, da moram zamujeni čas nadoknaditi. In res prehitevam ostale pohodnike kot za stavo in sem tako hiter, da ne "zvozim" enega desnega ovinka (beri zgrešim Z pot na Košutnikov turn). Ko spoznam zmoto, se spomnim, da sem po tej poti, jaz sem jo poimenoval kar gamsova pot, pred leti že hodil.  potka je zelo ozka in nevarnost zdrsa velika Zakaj gamsova? Ker sem obakrat videl gamsa, kaj pa drugega! Kmalu srečam mlajši par, ki se s težavo prebija nazaj in je očitno skregan. Valda! Kaj pa voziš punco po tako nevarni poti (nekajkrat je pot speljana...

Ker sva z Brinom predčasno zaključila najin skupni dopust nisem imel nič v planu za preostanek mojega. Ok, imel sem plan nekaj malega postoriti po hiši, kot je npr. obnova polken. In sem se lotil. Seveda, da bi cel dal imel v rokah brus papir in čopiče ni za pričakovati.  Ker pa sem imel v vrsti 7 kolesarskih dni, se odločim za hribe. Grem na Storžič čez Žrelo, tako hitropotezno, brez palic, z rokavicami za hitrejše plezanje. Ker je večina poti v senci, dobesedno v žrelu, je hladno, preseneti pa mokra skala, saj vlaga kondenzira na njej. Ker sem bil prepričan, da bom popoldan sam v tej smeri nimam s sabo niti čelede. Zato me preseneti, ko na najtežjem delu ujamem štiričlansko tujo družino, kjer so vsi vpeti, fotr pa ravno varuje najmanjšega pri enem prehodu. Ni druge, kot da odplezam po drugi strani in spet sem deležen komentarja v kontekstu lokalnega modela.  Še dobro, da so vrh ogradili, ker tele ovce res naredijo svinjarijo. Jih moram kar odrivati, da pridem skozi. Fotka na...

Kam iti na dopust, če sploh je verjetno vprašanaje, ki si ga večina sploh ne zastavi. Če daš v enačbo še najstniškega sina, ki nima želja, se že spustiš na integralni nivo. Poleg tega je še težava s službo in dodamo na to še korono in si že pri cepitvi atoma...  Očitno sem še vedno kar dober matematik, saj v ponedeljek zjutraj poberem Brina in se peljeva proti 1. destinaciji. Ker se nočem jebat z avstrijskimi organi in nimam pojma kako bi dokazoval tranzit, greva po daljši poti. Po poti mi je jasno zakaj se Korošci počutijo tako odrezane od sveta. Ko končno zagledava smerokaz za Jamnico, naju čez nekaj metrov ustavijo delavci: od danes naprej popolna zapora ceste. Super in kje je obvoz? Nekaj zdrdrajo v koroščini. Halo kje je prevajalnik za to? Ujameva samo nekaj iztočnic. Seveda nič od tega potem ne najdeva. Tudi Googlu ni jasno, kje naj bi šla. Zanimivo, da se na koncu peljeva po cesti, ki sploh ni urisana in prideva na cilj. Saj vem hoteli in to, pa vseeno nisem pričakoval, da n...