V petek sem lizal rane in kolo niti pod razno ni prišlo v poštev. Po vsej logiki bi moralo celo telo počivati in dopoldan res opravim par zadev okoli hiše in kao počivam. Potem mi pa šine v glavo, da je to moj zadnji dan dopusta, zunaj lepo vreme in jaz bom doma... Pa saj, če grem peš je to v bistvu regeneracija! Takoj po kosilu se nabašem v avto in se peljem proti Ljubelju s ciljem do planine Korošica. Uberem res zmeren tempo in opazujem lepo naravo, čist zrak in uživam totalni mir. Ko mi na res strmem podrtem kolovozu nasproti pripelje kolesar, sem čist presenečen, ker tukaj gor pa res ni za vozit. Ko še vidim, da pojma nima o tehniki spuščanja, ga po pozdravu poskušam malo podučiti. Izkaže se, da je Avstrijec, ki je prišel iz Borovelj, nosil kolo in prišel nekje ven med Košutico in Starim Ljubeljem (kamor je bil namenjen), zgrešil smer in pristal tukaj. Podučim ga o vsem in se posloviva. Kar na smeh mi gre, ko vidim da so eni še bolj poknjeni...
Ker bp napredujem se na planini odločim za Hajnževo sedlo,
potem bom pa videl ali Košutica ali Veliki vrh. Seveda me premami S stena.
Ker se do sedaj še nikoli nism vračal po tej smeri, opazujem potencialne nevarnosti. Tam, kjer so varovala in je potrebno plezanje jih ni, pač pa višje, kjer hodiš ali po prepadnem grebenu
ali po zoprni strmi gruščnati poti tik nad prepadom, Gor ni problemov, dol se pa hitro zapelješ. Na vrhu sem sam, kar ne vem, če sem v lepem vremenu, že kdaj bil.
Dol sem počasnejši kot gor, ampak varnost je prva 😂. Prav fin regeneracijski popoldan.
Zvečer razmišljam, da v soboto bi pa bilo dobrodošlo, če sem kaj družaben in želim v kolesarski skupini preveriti, če je kdo za tako izi turco. Prehiti me Irena vendar odziva ni. Nihče se ne javi, zato jaz predlagam Čemšeniško planino. Tudi Irena caga, češ da je preveč, pa jaz prehiter. Ko jo potolažim, da sem utrujen in še "ranjen" (na ritnici se mi je naredila rana) se premisli. Poleg tega se prijavi še Željko, ki sicer v soboto zjutraj javi, da je imel preburno noč in ne gre.
Startava res lepo počasi in ko prikolesariva do smerokaza za Krvavico, ki je neko zaščiteno območje, kjer gnezdi Sokol Selec, se peš povzpneva na vrh.
 |
| Pogled s Krvavice |
Naslednja točka je Zajčeva koča, kjer sta izredno prijazna domačina, s katerima luštno kramljamo in z veseljem bi se ustavil za dalj časa, če to ne bi bil šele začetek poti.
Kolesariva po res raznolikih poteh, z različnimi pogledi
 |
| pogled na Krvavico |
in popestritvami
Nekaj klancev tudi prehodiva, je pa bolj moteče, ker je kar nekaj stezic možno zaraščenih.
Neverjetno, kje vse je kreator tega gpx našel prehode, tudi potem na spustu. Na Čemšeniški planini se okrepčava. Luštno imajo urejeno.
Spust je soliden. Največ težav imam z navigiranjem, saj res velikokrat ne pričakuješ, da je treba zaviti še na manjšo stezico ali npr. peljati čez dvorišče hiše z dvema pasjima zverina na verigi, ki dosežeta ravno tvoje stegno, ki je poleg tega še založeno s kavči in odsluženimi avti.
Ob avtu sva zadovoljna, saj sva naredila turo, ki je res postregla z vsem mogočim in bi lahko bila definicija za raznolikost. Pa še zmogla sva slabih 30 km in 1400 vm.
Komentarji
Objavite komentar