Jamnica

Kam iti na dopust, če sploh je verjetno vprašanaje, ki si ga večina sploh ne zastavi. Če daš v enačbo še najstniškega sina, ki nima želja, se že spustiš na integralni nivo. Poleg tega je še težava s službo in dodamo na to še korono in si že pri cepitvi atoma... 

Očitno sem še vedno kar dober matematik, saj v ponedeljek zjutraj poberem Brina in se peljeva proti 1. destinaciji. Ker se nočem jebat z avstrijskimi organi in nimam pojma kako bi dokazoval tranzit, greva po daljši poti. Po poti mi je jasno zakaj se Korošci počutijo tako odrezane od sveta. Ko končno zagledava smerokaz za Jamnico, naju čez nekaj metrov ustavijo delavci: od danes naprej popolna zapora ceste. Super in kje je obvoz? Nekaj zdrdrajo v koroščini. Halo kje je prevajalnik za to? Ujameva samo nekaj iztočnic. Seveda nič od tega potem ne najdeva. Tudi Googlu ni jasno, kje naj bi šla. Zanimivo, da se na koncu peljeva po cesti, ki sploh ni urisana in prideva na cilj. Saj vem hoteli in to, pa vseeno nisem pričakoval, da naju bodo mirno odslovili, češ, da še ni ura 14. Ker spotoma izveva, da kosil nimajo, se spet odpeljeva v dolino, na kosilo, nabaviva še hrano za branch za naslednji dan in se vrneva. Spotoma se pogovarjava, kako naju je oba presenetilo dejstvo, da je hotel Koroš na vrhu in ne v dolini in vožnjo začneš s spustom. Nikjer nisva imela podatka, kje je lociran hotel, pa sva oba pričakovala, da je v dolini. Kako že, predvidevanje je mati vseh....

Kljub temu, da sva še vedno malo prezgodnja, je sedaj vse pripravljeno. Lepo nama razložijo kako je kaj organizirano, dobiva lepo sobo, naročiva večerjo, prevzameva kolo in seveda nama dajo karto trailov, ki je nujna oprema.  Spet presenečenje, saj se vseeno da začeti tako, da se najprej malo vzpneš. Malo se sicer izgubljava, pa vseeno narediva kao najdaljšo diagonalo.

Brin raztura

Imajo tudi zelo lep kar zahteven uphill trail. Spet greva skoraj do vrha probat še eno modro. Ta se izkaže za povsem nevdrževano in neoznačeno. Naslednji vzpon narediva po cesti. Je kar letelo na gor, ko sem lovim električarja. Spet po eni izmed rdečih in nazaj gor. Še dobro, da je bateriji začelo zmanjkovati zelenih lučk in sva zaključila pri slabih 1000 višincih. Traili so povsem naravni in kar zahtevni z zelo veliko korenin in zahtevnimi drop zavoji. 

Poskrbiva za kolesa, jih opereva in se tudi midva pripraviva na večerjo. Ljudi je kar veliko in to večinoma tujcev. Tudi PZA je skoraj poln. Vse v vsemu je kar luštno uštimano. Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi videl možnosti za izboljšave.

Teli kao samopostrežni zajtrki zaradi korona ukrepov so prav smešni (sicer o drugih ni ne duha ne sluha). Namreč ti pokažeš kaj boš in ti potem oni nalagajo na krožnik. Na ta način sigurno manj porabijo za sestavine...

Že prejšnji dan sva očetu in sinu, ki vodita ta center izrazila željo, da nama svetujejo kakšno turo izven parka, ki naj bi imela do 50 km in 1500 vm, skratka toliko, da bo zmogla baterija. Dobiva gpx in greva. Že kmalu ugotoviva, da bo to bolj makadamkanje in zato popestriva z enim zelo zahtevnim vzponom na Šteharnikov vrh. 

Tudi spust je kar fin. Saj pot je panoramska, ampak vseeno se nama na koncu kar vleče. Ker baterija proti koncu pokaže, da imava še dovolj energije še za en rdeči trail odpeljeva še tega in zaključiva pri cca 45 km in dobrih 1200 vm. Ko Dixiju (fotru) malo pojamram, da je bil to bolj gravel, me zabije, da je ta track dal zato, ker pač toliko zmore baterija, češ pa trailih ni šanse za toliko km in vm. Očitno ne ve, da se lahko vzponi delajo po makedamu, spusti pa po trailih, pa porabiš enako količino energije. Moja napaka pa seveda, da nisem tega jasno skomuniciral tudi njemu (sinu sem in on je obljubil...). Popoldan se dolgočasiva, jaz berem knjigo, Brin pa pač telefon v roki. V prekinitvah pa razpravljava o misterijah življenja.

Sreda je najin zadnji dan tukaj in moram sprazniti sobo do 11h. Odločiva se, da to narediva kar takoj zjutraj in greva potem furat. Fino je, ker imajo za avtodomarje WC in tuš in je to tudi nama na razpolago. Iščeva traile, ki jih še nisva vozila

in uspeva najti res nekaj lepih. Med njimi odpeljeva tudi nekaj črnih in ne morem verjeti, da je Brin odvozil praktično vse. Še če se je ustrašil kakšne težke kombinacije, je večkrat šel malo nazaj in odpeljal.

Res da je imel super kolo (specialized levo s 180 hoda + super gume), ampak to ne zmanjšuje njegovega talenta. Baterijo užameva do nule, kar je v številkah pomenilo dobrih 28 km in dobrih 1100 vm. Bravo Brin! Tri dni zelo aktivnega furanja in to brez ene poškodbe! 

Opereva kolesa in sebe in že sva nared za nadaljne avanture.

Spotoma greva na kosilo, v gostilno v Prevaljah (Rupar), kjer sva jedla že v ponedeljek. Ne moreš verjeti kakšne porcije in okusno hrano imajo za 6€. 

Naslednji cilj je Velenjsko jezero in kamp na njihovi obali. Ker sem že doma preverjal njihovo internet stran, kjer si celo lahko rezerviral termin, ne morem verjeti, ko prideva na cilj, saj je kamp zaprt in tudi deluje zelo zapuščeno. Je pa kar gneča na plaži in povsem urejenem plačljivem parkirišču. Vsaj v vodo pa lahko skočiva. Res je fino urejeno in nimajo zastonj naziva naj plaža že nekaj let. 

Nama zaprt kamp zelo podre plane, saj nimava back upa. Že to je bila bolj kot ne izbira v sili, saj Brin ni vedel, kaj bi sploh počela cele dneve.

No, v planu imava še karting in to v Slovenji vasi, ker ima Brin še nekaj kupončkov za vožnje. Ampak tudi tukaj se malo zakomplicira, saj ima večja skupina najet termin in je pista na voljo šele po 18.uri. Pač morava počakati. Pa je bilo vredno, saj je Brin res užival.

1. vožno je, zaradi menjave karta, štartal zadnji (jaz pa prvi) in me je na koncu ujel. V drugi sva bila skupaj praktično celo vožnjo. Mulc malenkost hitrejši od mene, vsekakor agresivnejši pri prehitevanju. Ker se nama ni porodila nobena dobra ideja, kaj potem, je bila Brinu še najbljižje rešitev, da greva domov. Spotoma si je zaželel še hamburgerja in to enega tistega pravega s karamelizirano čebulo 😁. Lars & Sven je bil kar dobra izbira za to.

Res, da sva od planiranih 5 dni skupaj preživela samo 3, vendar to zelo aktivnih in zgoščenih, ne samo iz vidika športa, ampak tudi sicer.   

Za prihodnje pa morava oba delati na željah...