80 minutni davek na poletje in mojo neumnost

Že včeraj sva se z Ireno menila, da bi šli danes skupaj še z njenim šoclom, na kolo. 
Sicer ne, da me rit ne bi bolela že na kolesu, ampak saj me stalno nekaj boli.  Ko pa stopim pod tuš, me prekleto zapeče. Po smešni telovadbi s telefonom in slikanjem svoje riti, ugotovim, da se je rana kar lepo odprla in dokler ne dobim Bepantena ali se zaceli, bo kolo moralo malo počakati. Onadva pa nista ravno za moj tip hribov in tako smo vsak za sebe.

Na netu iščem ideje in v uč mi pade Spodnja Vrbanova špica. Izhodišče Kot iz katerega sploh ne vem, če sem že začel kako turo. Ker je P videti majhen se odločim za relativno zgoden odhod - vstanem ob 5h. Totalno sem matast in kot v transu pozatrkujem, stvari zložim v avto in se odpeljem. Telefon nikoli, že doma, ne dam v nahrbik. Tokrat pač. In ko mi šine v glavo, da bi pogledal dolžino zastoja za Karavanke tega ne morem. Na izvozu Jesenive V signalna tabla ni prižgana in glede na zgodnjo uro, pač mislim, da ga ni. Hm, 80 minut, ga je bilo. Butelj!

Na srečo je na P še prostor in poskušam pozabiti na čakanje in začnem vzpon. Počasi prehitevam predhodnike in ko pridem do odscepa za Špice, vidim da sta se dva navezana ravno lotila prečenja. Ker sem bral o krušljivosti, se mi ne da jebat z nevarnostjo, da kaj sprožita name in kar nadaljujem proti Staniču. 

S stena Rjavine

Skalna prostranost

Malo više pa pridem do odcepa za Rjavino in glede na to, da gor še nisem bil in sem bral, da je kar zahtevna zavijem tja.  Res je lepa plezarija.

Ko malo pred najtežjim delom ujamem eno mladenko in dva mladca, opazujem na delu tele novodobne "plezalce" s samovarovalnimi kompleti. Ko je jeklenica jim še gre, ko pa so samo klini ali skobe so pa mrtvi. Pojma nimajo kaj naj naredijo. Hitro ugotovijo, da bi bilo pametno mene spustiti naprej in odplezam mimo njih stran od varoval, ker tam ne morem, saj so vsi zapeti. Na vrhu stene se je potrebno usmeriti po grebenu na V in je kar zanimivo stalno gor in dol. Tudi okna sta nekaj za pogledat. 

a najdeš dva okna?

Na vrhu ni gneče in razgledi so res lepi.

Me pa preseneti pogled na uro. Brez da bi prav norel sem bil na vrhu v 2:28. Matr, a se pišem Kovačič (op. trenutno najboljši slo gorski tekač)? 😁

Za dol se odločim, da naredim krožno, torej do Staniča. Se kar vleče, sploh nisem štel, kolikokrat sem šel dol pa spet gor.  

Privoščim si radler z zlatimi dropci in štrudelj iz zlatih jabolk (vsak po 4,5€). 

S tako dobljeno energijo pa res ne bo problem priti dol. Tokrat res malo bolj leti. Me je le doma čakala žehta. Ob avtu se ura ustavi na 4:52 za celoten krog (19km in 1800 vm). 

Kmalu ko speljem me uštopa en vaški posebneš, ki mi na vprašanje kje je bil odgovori "u drvh". Čista faca. Ima starega cliota, ki ga parkira ko je konec asfalta, ker se boji, da bo utrgal avspuh. Potem pa peš dobro uro do svojega gozda. Razen če mu kdo ustavi. Pa pravi, da je to kar redko. Škoda, ker ga nisem slikal, ker je res posebnež, že po izgledu.

Tokrat sem se naučil lekcije in se peljem skozi Jesenice. Zadiši mi pizza in ker sem že zadnjič videl, da se v Ejga hvalijo s pravimi italijanskimi, se ustavim tam. Zelo korektna pizza in to po ljubljanskih cenah, pa kljub temu so bile vse mize polne.

Zdaj pa spet nazaj v dolgočasn vsakdan!