Ker sva z Brinom predčasno zaključila najin skupni dopust nisem imel nič v planu za preostanek mojega. Ok, imel sem plan nekaj malega postoriti po hiši, kot je npr. obnova polken. In sem se lotil. Seveda, da bi cel dal imel v rokah brus papir in čopiče ni za pričakovati.
Ker pa sem imel v vrsti 7 kolesarskih dni, se odločim za hribe. Grem na Storžič čez Žrelo, tako hitropotezno, brez palic, z rokavicami za hitrejše plezanje. Ker je večina poti v senci, dobesedno v žrelu, je hladno, preseneti pa mokra skala, saj vlaga kondenzira na njej. Ker sem bil prepričan, da bom popoldan sam v tej smeri nimam s sabo niti čelede. Zato me preseneti, ko na najtežjem delu ujamem štiričlansko tujo družino, kjer so vsi vpeti, fotr pa ravno varuje najmanjšega pri enem prehodu. Ni druge, kot da odplezam po drugi strani in spet sem deležen komentarja v kontekstu lokalnega modela.
Še dobro, da so vrh ogradili, ker tele ovce res naredijo svinjarijo. Jih moram kar odrivati, da pridem skozi.
Fotka na vrhu
in že drvim dol, čez Škarjev rob. Spotoma opazujem, kje je šlo, letos pozimi, narobe tisti mamici, ki je tu gori zaključila svojo zgodbo.
Fino sem se razmigal.
V petek si nisem mogel pomagati in sem spet zajahal kolo. Čisto brez idej sem si rekel, da grem še 1 x na Suharno, da vidim, kako gre pa z mojim kolesom (zadnjič sem bil z električnim). Začnem lepo počasi, potem pa me spet nekaj zjebe in že pritiskam.
Presnetljivo celo zbrcam tisti hupser, za katerega sem bil prepričan, da sem ga zvozil zaradi el. Dol pa čisti užitek. Z mojim kolesom ja pa FUN. Definitvno eden boljših flowov. Končna ugotovitev: z organcem sem bil 10% počasnejši - celotni čas ture.
Ker sploh še nisem videl Simonovega novega kolesa sem ga že včeraj spraševal, če bo kaj fural (ma saj fura vsak dan, samo ŠL je malo od rok za hitra usklajevanja). Uspemo se ujeti popoldan (še Simon F.) in peljeta me čez Planico do Križne gore.
Dol pa po odličnem trailu, fino razgibanem, z nekaj težkimi tehničnimi elementi. Doma na Suunto aplikaciji vidim, da sem ga 1 x že fural in to dalnjega leta 2018. Ob pivu razmišljam, da sploh nisem tako utrujen, klub temu, da sem v enem dnevu naredil dve turi.
In tako se odločim, da je pa sobota čas za Trdinov vrh, do katerega prej nikakor nisem prišel. Spal sem zelo slabo in ob pol sedmih se že peljem proti izhodišču. Ko začnem kolesariti se počutim odlično, do 1. resnega klanca. Potem pa ZID! Noge kot, da niso moje, sploh se ne obrnejo. Ni moči sploh. Očitno se tole staro truplo ni uspelo regenerirati. Malo sumim tudi na premajhen vnos energije včeraj in danes zjutraj, saj je po tem ko popijem proteinski shake, malo bolje.
Že tako je vzpon izredno težak, kar nekaj hupserjev je nevoznih in stalno je gor, dol. Sem ga kar malo podcenjeval tale Trdinov in psiha mi kar nagaja. Malo se unesem, ko ujamem in prehitim edinega kolesarja, seveda mlajšega od mene, ker potem pa očitno nisem tako počasen. Zadnji del, ki gre po cesti, mi vrne samozavest, saj spet gre, tako kot mora.
Na vrhu, no na travnimu tik pod vrhom, se izdatno spočijem in ko začnem spust si nisem na jasnem, kaj me čaka. In le kaj me je!? Noroooooo! Odlično! Matr kakšen flow in naravni skoki (no na vrhu ne čisto, so jih lokalci očitno malo dodelali). Čisto 10 pokvari spodnji del, saj je preveč zrit od vode in preveč vej je na poti. Tako fino je bilo, da zadnje km po cesti skoraj dobesedno preletim.
Vožnja z avto po AC je zoprno dogočasna in ko poslušam o vseh možnih zastojih, me vse mineva. Do npr. KG se skoraj ne da. Še ena omejitev, ki mi že tako zmanjšuje nabor možnih ciljev.
Ker sem se po dolgem času počutil tako "slabega" me sedaj preganja, da sem si skuhal prezdravo in energijsko prešvoh kosilo (2 velika naravna piščančja zrezka in polovico kuhane cvetače). Tako da zbiram ideje, kaj bi še moral pojesti...
Komentarji
Objavite komentar