#pojdiven

Vsaj 1 x letno je tole pot "potrebno" prevoziti. Zakaj? Ker je res lepa, po svoje tudi zahtevna, ena taka MTB klasika.  Vzpona do Dolgih njiv me je bilo kar malo strah, saj me je skrbelo, da bom celo pot goltal prah. Pa ni bilo sile. Ja seveda, prehitelo me je nekaj vozil, pa ni bilo sile. Ker sem 2 dneva praktično počival, mi je šlo odlično in se na planini nisem ustavljal. Na prečenju je vsega. Zelo lepe singelce snega do povsem nevoznih skal, korenin. Nad Tegovško planino poskrbim za vnos energije in nadaljujem do planine Pungart, kjer sledi malo fotošutinga. Šijo samo prevozim in ustavim se šele na Kofcah. Pa še to bolj zato, da se pofočkam in pojem sendvič. Tehnično zahtevni del spusta mi odlično uspe in v glavi mi odzvanja, da zato, ker sem zadnja 2 dneva  toliko "delal" na ravnotežju. Vlaka proti Zavrhu je v vrhnjem delu suha in odlično vozna. Čisti užitek! Očitno se preveč sprostim, saj me pri veliki hitrosti preseneti povsem blatni del, poln vej in kamenja....

Tale Rab je "padel" povsem nepričakovano. Takole je bilo. Matejev Mah je lociran in deluje predvsem zaradi Šolskega centra, del katerega je tudi strojna šola. En del učiteljskega zbora redno hodi k njemu na kavo in beseda je dala beseda in ravnatelj je organiziral neke vrste "sindikalni" izlet. Prijavilo se je 8 učiteljev. Matej pa mi je zaradi težav s hrbtom predlagal da grem zraven in mu pomagam (predvsem pri nalaganju in razkladanju koles). Nisem kaj dosti razmišljal, s tem da sem pozabil na PCT pogoj prehajanja meje. Photoshop reši tudi tako težavo 😁. Štartamo v četrtek popoldan in na meji po pol ure čakanja bp vstopimo na Hrvaško. Ujamemo zadnji trajekt in večer,  po namestivi v aprtmaje,   zaključimo ob pijači in debati. Starci gremo spat, mladina pa na nočno kopanje.   Že ob nakladanju koles sva z Matejem ugotovila, da resnega kolesarjenja ne bo. Le peščica je bila primerna za to, kar se na Rabu vozi. In tako je tudi bilo. Turo smo začeli skupaj in oster...

Letos se že celo sezono pri kolesarjenju borim z bolečinami v različnih delih telesa. Boli me križ, pa ritne mišice, pa roke in zadnji teden še koleno.  Konec lanske sezone sem vedel, da bo slej ko prej treba zamenjati sedež, ki je počasi razpadal. In ko je sodelavec prodajal nov sedež, ki ga je kupil in mu je mojster na fitingu povedal, da ni zanj, podlegel nizki ceni. Je ustreznih dimenzij in ko sem ga montiral, nisem niti pomislil, da se bodo začele težave.  No ja,  takoj me je malo zaskrbelo, saj sem se kar mučil, da bi ujel ustrezen naklon in odmaknjenost. Prve fure sem bolečine pripisoval neutrjenosti in netreniranosti. In res sem se počasi delno navadil. Potem pa so mi poslušnost odpovedali še čevlji. Že sam nakup čevljev je bil podvig. Ko sem poskušal premontirati blokerje, pa sem ugotovil, da je to cela znanost. Odmik v stran, pa naprej/nazaj, pa vstopni kot... In od takrat naprej je vsaka tura en kup bolečin. Ko se že nekako odločim, da je hudič vzel šalo in da ...

Da ne bo dileme, kako se imenuje: danes namreč preberen na internetu, da ni ne Kobariški, ne Breginjski ampak samo Stol ali po domače Stu.  Naša druščina se je že v sredo načeloma menila, da se tokrat usmerimo nanj in včeraj iz Škofje Loke prileti obvestilo, da se dobimo ob 8h na parkirišču Serpenica malo za oz. pred Žago. Zg. Gorenjska se organizira za prevoz čez Vršič, sp. Gorenjska pa čez Petrovo Brdo. Vsi smo več kot točni in nekaj minut čez osmo že na kolesu. Po parih km se začne vzpon proti Učji, najprej malo po asfaltu potem pa na makedamsko pot. Mene bolečina v kolenu, ki me spremlja zadnjih nekaj dni, močno skrbi in računam na blažji ritem. No seveda pade marskikatera šala na mojo starost in nujni počitek takega oldtimerja, ampak nihče nima nič proti in tako lepo po senci napredujemo konstantno in lahko bi rekel kar udobno. Sicer je vroče ampak daleč od neke peklenske vročine. Ko pridemo nad gozdno meje pa prav prijetno pihlja. Čeprav ni povsem čist zrak in umito nebo so r...

Danes sem imel dopust in ko sem pred dnevi iskal idejo kam iti, sem naleten na par zanimivosti. Ena izmed njih je, da je na Trailforksih naložen trail malo iznad Gozda, ki preči pobočje Kriške in se spusti na Mlaki. za katerega sploh nisem vedel. In bil je prav užiten poligon za test kolesa, ki me je začel zajebavati že v ponedeljek na Bistriški, povsem prestrašil pa v sredo na kao Mahovem krogu. Obupan sem mislil, da je crknil gonilni ležaj, vendar ko sem v četrtek po službi razstavil zadnjo axo in vpetje vilice, sem ugotovil, da sem na navoje dobil svinjarijo, ki je grozno škripala. Pa se vrnimo na izbiro današnjega cilja. Ker šparam za novo streho (😆 kot da bi par € naredilo razliko glede na noro visoko ponudbo) naj bi bilo izhodišče od doma, pa naj bi bilo nekaj novega. Že večkrat sem ujel Vodiško planino kot zanimiv cilj in tako snamem track, ki me najprej pelje do Radovljice. Seveda se izogibam cestam. Fuksova brv V Radovlici me preseneti totalna zapora ceste in zato moram nared...

Za mano je bilo spet nekaj dni na kolesu in sem si rekel, da moram malo presekati. Verjetno bi bilo bolj smiselno s počitkom, ampak na tako lep dan... Delo od doma (redko še kdaj) mi je tokrat omogočilo, da sem takoj po službi startal do Gozda. Zapodim se po vlaki, ki je sicer močno zrita, vendar tokrat vsaj suha. Ko se vlaka končno konča in sledi peš pot, je to eno lepših prečenj v naših koncih. Čez Ježo do M. in V Poljane. Tokrat izberem pot čez Psico. To je v bistvu pot, ki sledi Z grebenu. In to dobesedno, gre gor in dol, pa spet dol... Višinci se sicer nabirajo, višina pa nikakor.  Je pa seveda razgledna in ponekod tudi kar "zračna".  Varovala so tam kjer morajo biti, mogoče jih je celo malo preveč. Ker se je sneg ravno "umaknil" je tukaj šele pomlad in s tem rožice. sem že zadnjič, ko sem bil s Patricijo, ugotovil, da me rože nekam "preveč" zanimajo  Ko se mi iz S priključi pot čez Žrelo se šele spomnim, koliko je še do vrha.  Ker ne morem razviti ne...

To, da sem vsak dan aktiven, ni potrebno pisati. No, kar se športa tiče, da smo si na jasnem, sicer je suša. V torek me preseneti Patricija, ki pride domov in si želi iti na kakšen hrib. Nekaj malega pravi, pa da bo lepo. Pobrskam po spominu in se spomnim na hit letošne zime - Ptičji vrh. Zapeljeva se do Križevcev in tako naju čaka nekaj čez 300 vm vzpona. Nekaj časa po makedamski cesti potem pa po travnikih.  Lepa narava malo oblaži fizično nepripravljenost. Rožic, predvsem narcis, je res veliko. Golica je prav res bela.  V sredo se nas komaj kaj zbere na kao Mah sredi (Matej je bil še v bolnici). Blaž nas pelje na Gontarsko planino, kjer sploh še nisem bil. V petek imam dopust in najprej delam na stopnišču. Ko se vreme malo popravi grem peš na Šentanski vrh in to od vodnega zajetja, čez Bistriško in Lešansko planino.  Potem dalam naprej v hiši. Ko mi zmanjka opaža sem v dilemi, ker se mi ne da ponj vozit v Kranj. Raje grem na kolo, tako malo bolj izi zadevo do Zavrha in...

Včeraj sta me Simona na kvadrat malo dražila z mojo kar pogosto krilatico. Nakar sem ugotovil, da je ne uporabljam samo jaz, saj sem zasledil na Snežaku točno tak naslov... Zakaj gre? Ja vreme je muhasto in če želiš naredit kakršnokoli aktivnost zunaj pač gledaš, kdaj se to sezide. In seveda skozi okno gledaš vreme. No ja, bolj se zanašamo na razne vremenske aplikacije. Pa pojdimo raje po vrsti. Čeprav najprej nisem mislil sploh pisati o minulem tednu, sem se premislil, saj z mojo starostjo peša tudi spomin in je blog postal tudi meni dober opomnik oz. mesto kjer lahko za nazaj pogledam kako in kaj. V minulem tednu je kolo dokončno prevladalo. Po kolesarskem vikendu sem tudi v ponedeljek skočil do vzletišča nad Gozdom. Pogosta turca, ki mi ni pustila nekega spomina. Še najbolj je bilo zanimivo na vzletišču, ko sem opazoval kako se novinci pripravljajo na začetne padalske izkušnje. V torek naredimo uverturo v Mah sredo in se nas kar nekaj nabere v Škofji Loki. Preko Sv.Barbare se vzpnem...

Na zalogi imam še cel kup starega dopusta in ko se poklopi lepo vreme in ne preveč delovnih obveznosti, je to pač potrebno izkorisititi. Ker sem želel videti Patricijo, je bila v osnovi ideja, da skupaj narediva kakšen izlet. Ker je dekle pridno, jo je težko ujeti na prost dan, saj poleg faksa dela še v dveh službah. Prosta je bila samo popoldan, zato se odločim, da zjutraj sam malo kolesarim, popoldan pa... bova videla.  Za izhodišče si izberem Osp. Že prej sem malo pogledal na Singlco  in Trailforks  in ugotovil, da nekaj se bo našlo. Bom pa kao sproti. Štartam kar po asfaltu proti Tinjanu, saj šele kasneje vidim, da gre malo stran STKP . Takoj ko prečim AC pa zavijem na potko, ki me pripelje na vrh. edini lep razgled, tik pod vrhom Kar malo razočaran sem, ker ni razgleda in tudi sicer nič vrednega za pogledat. Spust naredim po trailu Drugi tir, ki je super. Malo je sicer otežen prehod ceste, saj je to sedaj (predvidevam) gradbišče/dovozna pot za dejanski drugi tir....