Viški tedna

To, da sem vsak dan aktiven, ni potrebno pisati. No, kar se športa tiče, da smo si na jasnem, sicer je suša.

V torek me preseneti Patricija, ki pride domov in si želi iti na kakšen hrib. Nekaj malega pravi, pa da bo lepo. Pobrskam po spominu in se spomnim na hit letošne zime - Ptičji vrh. Zapeljeva se do Križevcev in tako naju čaka nekaj čez 300 vm vzpona. Nekaj časa po makedamski cesti potem pa po travnikih.


 Lepa narava malo oblaži fizično nepripravljenost.

Rožic, predvsem narcis, je res veliko. Golica je prav res bela. 

V sredo se nas komaj kaj zbere na kao Mah sredi (Matej je bil še v bolnici). Blaž nas pelje na Gontarsko planino, kjer sploh še nisem bil.

V petek imam dopust in najprej delam na stopnišču. Ko se vreme malo popravi grem peš na Šentanski vrh in to od vodnega zajetja, čez Bistriško in Lešansko planino. 
Potem dalam naprej v hiši. Ko mi zmanjka opaža sem v dilemi, ker se mi ne da ponj vozit v Kranj. Raje grem na kolo, tako malo bolj izi zadevo do Zavrha in po trailu dol. V dnevu tako sestavim 1600 vm.

Za soboto je Simon F. povabil na turo, kao v čast njegove 50 letnice, katere zaradi lockdowa ni mogel praznovati. Nabere se nas 9 komadov s ciljem Velike Milanje in traili na Črnih njivah. Oba Simona sta bila že v torek tam, da sta pripravila track. Vrh ni nič izrazit, zato se malo več ustavimo pri bljižnjem Oknu.
Vmes malo raziščemo en bunker in pot nadaljujemo v velikem krogu proti Kozleku z razgedom na Reški zaliv.
Žal na zoprnem terenu simonova žena pade in si poškoduje roko.Onadva iščeta najbližjo pot do avta, mi pa nadaljujemo proti trailom. Drugi Simon ima seveda pot naštudirano. Traili so odlični in vsi uživamo. Krasno turo potrdimo s kosilom v restavraciji. Da pa je tak dan popoln, obiščemo še Mateja, ki nas je povezal in tokrat žal še ni mogel z nami.

Ker me zadnje dni nekaj boli koleno, nisem bil odločen kaj bom počel danes.Ko zjutraj malo preverim stanje, se odločim za kolo. Brez resnega cilja, samo odločen, da poskušam čim manj biti na asfaltu se usmerim po travnikih do Drage.
Grad kamen, ki ga tokrat celo malo pogledam

Da je cesta do Planince hudičevo strma sem kar malo pozabil. Nisem pa pozabil, da je spust do Završnice blaten. Ko se začnem vzpenjati na Zabreško prehitim skupinico mladih kolesarjem in šele na vrhu kasneje ugotovim, da je to Gabr z ženo s kolegi iz Štajerske. Je pa bilo kolesarjenje sila neprijetno saj so s traktorji na pašnike vozili krave in je bilo prehitevanje tesno, da ne govorim o plinih in prahu. 
Trail Predigro sem že vozil in sedaj je, ko se vrhnji del vozil malo drugače, še boljši Nov je pa trail Njivce in moram fantom, ki so ga gradili, priznati, da so opravili noro delo. Iz Završnice sem šel po peš poti do Žirovnice. Kar zanimivo.
 
Nadaljeval sem po poljski poti do Zgoš, pa čez Grofijo mimo slapu Peračice, do vasi Peračica, pa po poti miru do Hudega in po gozdu do doma. V bistvu mi je kar dobro uspelo. Ne vem če sem bil na asfaltu 10 km, pa še to po zelo lokalnih cestah. Nabralo se je skoraj 2 jurja višincev in 65 km.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Napačna izbira

"Izgubljen" na Primorskem