Da ne bo dileme, kako se imenuje: danes namreč preberen na internetu, da ni ne Kobariški, ne Breginjski ampak samo Stol ali po domače Stu.
Naša druščina se je že v sredo načeloma menila, da se tokrat usmerimo nanj in včeraj iz Škofje Loke prileti obvestilo, da se dobimo ob 8h na parkirišču Serpenica malo za oz. pred Žago. Zg. Gorenjska se organizira za prevoz čez Vršič, sp. Gorenjska pa čez Petrovo Brdo. Vsi smo več kot točni in nekaj minut čez osmo že na kolesu. Po parih km se začne vzpon proti Učji, najprej malo po asfaltu potem pa na makedamsko pot. Mene bolečina v kolenu, ki me spremlja zadnjih nekaj dni, močno skrbi in računam na blažji ritem. No seveda pade marskikatera šala na mojo starost in nujni počitek takega oldtimerja, ampak nihče nima nič proti in tako lepo po senci napredujemo konstantno in lahko bi rekel kar udobno. Sicer je vroče ampak daleč od neke peklenske vročine. Ko pridemo nad gozdno meje pa prav prijetno pihlja.
Čeprav ni povsem čist zrak in umito nebo so razgledi fantastični.
Po potkah kolesa malo porivamo, malo pedeliramo, dokler se ne odločimo, da je čas, da jih parkiramo in zadnjih 200 vm premagamo peš.
Ko smo že tukaj in da ne bi osvojili vrha, ni govora. Res je lepo in vsi smo presenečeni, da ljudi skoraj ni. Seveda nimamo nič proti.
Ko opazujemo mulatjero na JZ strani že kujemo načrte, kako bi jeseni šli gor po njej.
Ko spet zajahamo kolesa pride čas za nagrado - 1200 vm spusta. Trail postreže z izredno raznoliko vožnjo. Gladko vožnjo motijo podrta drevesa in plezanja čez njih. Sicer je na poti ogromno listja, dropov, korenin, prostih bežečih skal, ostrih serpentin, ni da ni. Zahteva 100% zbranost. Meni v enem trenutku malo popusti in že delam medvedke, na srečo brez posledic. Irena uspe zviti gleženj. Simon P. testira trdnost čelade na vejah in tudi Simon F. nekaj telovadi. Ko uspešno premaguješ take ovire je zadovoljstvo ob tem neprecenljivo. Ko parkiramo kolesa v in na avtu je tura uspešno za nami, izlet pa še ne. Saj se v hipu spravimo v kopalke in prešvicana, pregreta telesa osvežimo v ledeni Soči. Ob tem podoživljamo prevoženo in vsi smo, mislim da, več kot zadovoljni. Ko že skoraj sanjamo pivo in hrano se zapeljemo do 1. gostilne v Žagi, ki je tik ob cesti. Povsem korektno se najemo in odžejamo, spotoma pa se začne moja tema za bluzenje.
Opazujemo namreč trume motoristov in resno me skrbi o novim mobilnostnih navadah s katerimi se ukvarjam v službi, ko pa se tisoči vozijo iz užitka in ne da bi se peljali iz točke A do B. Polege tega, to kar sem opazoval po poti, govori o tem, da je mrtvih motoristov na cesti noro malo. Sorry, ampak večino teh, ki sem jih videl danes so totalni kreteni. Vršič so dobesedno zaparkirali - bilo jih je daleč več kot 100 in samo temu, da ne jebem nikogar mi je omogočilo, da sem prišel skozi. Parim sem moral skoraj zapeljati na noge, da so se umaknili. Vseh teh 100+ me je pa potem prehitevalo po poti do KG. Nisem vozil počasi, ampak to je šlo na polno v ovinek mimo mene. Kar videl sem grozo v očeh kolesarjev, ki so prihajali nasproti. Če bi nasproti prišel bilo kdo "močnejši" (da ne govorim o kakem podobnem motoristu, kot so bili oni) bi pobirali trupla. In jebemti, prav bi bilo, da bi se pobili kar med sabo, ne pa da ogrožajo vse po vrsti.
Na srečo se nisem pustil znervirati in mi niso pokvarili sicer krasnega izleta. To da o tem pišem sedaj, je bolj zato, ker me je to zmotilo, ker sem zasledil, da se večkrat želijo promovirati, da so oni žrtve.
Komentarji
Objavite komentar