#pojdiven

Po napornem Matajurju, sem rabil nekaj bolj na izi, zato se odpeljem na Cerkniško jezero,  pogledam sončni zahod  in se preparkiram na izhodišče, kjer v miru prespim. Zjutraj sicer rahlo rosi, vendar ni moteče. Vzpon na Slivnico ni preveč naporen. Je pa trail proti Grahovem zato zelo dober. Ker sem na drugi strani hriba se še 1 x vzpnem nazaj, se na hitro ustavim pri koči,  se razgledam in odrvim po hudem trailu nazaj proti Cerknici. Med potjo me kliče Gumpi, ki je opazil moj parkiran avto in je bil peš na Slivnici.  Slivnica je vsekakor vredna obiska in ker je blizu, verjetno že kmalu... Podatki 

Zvečer se napokam v avto in odpeljem proti Kobaridu. Za foro navigiram z Google maps. Sploh ne pogledam katero pot je izbral in ko me v Sovodnju usmeri v levo samo gledam po kakšni cesti se peljem. Sicer lepi kraji, vendar še dobro, da je zvečer in ni prometa, ker na veliko mestih srečevanje ni možno. Se pa peljem skozi vasi za katere še nisem slišal (npr.. Jazne, Plužnje, Otalež). Parkiram na P malo pred kampom Lazar v družbi še 2. kombijev in enega avta. Zjutraj ja kavica obvezna. Pot začnem mimo kostnice  in nadaljujem, kot se zavem mnogo kasneje v napačno smer, proti mejnemu prehodu Robič. Ko mi je jasno, kakšno neumnost sem naredil, trmarim, češ saj se bo našla ustrezna cesta, ki me bo pripeljala na vrh. Nekaj časa celo res kaže, da se mi bo sešlo, ko se vzpenjam po kolovozu, ki ga pa zmanjka in priseljen sem nadaljevati po peš poti. Večino poti kolo nosim ali porivam. Na blatni poti mi uspe pasti, seveda peš, kasneje ko plezam čez podrto drevo izgubim bidon, kar ugotovim kar ...

Letos je tako ali tako cela jeba zaradi dopustov in jaz sem moral do 15.8. pokoristiti še lanskega. Brez prave ideje na sredinem kolesarskem srečanju razlagam o tem kako me je navdušil Solden po objavah Anje na Instagramu in da imam dopust, samo da je daleč, pa sam, pa... na kar Irena prijavi, da oni pa gredo in da če želim lahko krešam na kavču, samo moram s svojim avtom.  Rečeno storjeno. Startamo v sredo zgodaj zjutraj in celo pot je sončno in vroče. Spotoma občudujemo lepote Avtrije. Takoj po prihodu na cilj in ravno, ko znosimo stvari v apartma se ulije. Mi smo seveda planirali eno spoznavno krajšo turo, kar nam pade v vodo. Zato se z dežniki sprehodimo po mestu. Vse diha za kolesarstvo. Cene so pa uhuhuu, no vsaj za mene! Četrtek je bolj kot ne oblačen, ampak odličen za vzpon. Hitrejša greva malo naprej in se vzpneva do ledenika. in do najvišje ceste Dobimo se na točki, kjer se začne cca 1400 vm spusta po nadelanem trailu. To pa je norooo dobr! Zvečer se gremo človek ne jezi ...

Ta hrib je bil na mojem seznamu že zelo dolgo. Hotel sem videti to znano Pipano lestev. V realizacijo ni prišel nikoli, ker... ma saj ne vem zakaj ne.  Sedaj sem si pa naredil pomožno posteljo v avtu in tako rešil eno izmed ovir - da je daleč in ker na ta hrib moraš zgodaj (beri gužva na lestvi) in posledično vstati sredi noči. Po napornem kolesarjenju se napokam v avto in se odpeljem do planote Pecol. Totalno me preseneti, koliko vozil je tam parkiranih zvečer s povsem enako idejo, kot je moja. O avtodomih ne bi, ker ti imajo vso udobje. No tudi meni nič ne manjka. Nebo je neverjetno čisto in spet lahko občudujem nešteto zvezd. Spim presenetljivo dobro in se zbudim, ko slišim vstajanje ostalih. Zdi se mi, da sem kar malo pozen, zato stopim na "gas". Hitro lovit tiste bolj zgodne in kmalu sem v hribu sam. No, ne čisto družbo mi delajo kozorogi in gamsi. Narava/razgledi je čudovita. Slike in besede to težko opišejo, je treba doživeti. Ko pridem do lestve sem navdušen nad tem, ...

Je treba vsake toliko časa odpeljat še kakšno lokalno malo daljšo turo, zato krenem od doma do Ljubelja in na Zelenico. Gor grede mi uspe prav neumno pasti, ko hočem počiti, ne morem odpeti pedala in padem z bokom direktno na kamen. Boli kot hudič, videti ni pa nič. Na Zelenici je že gneča zato se ne ustavljam. Se raje na samem. Sledi spust do Završnice in spet vzpon, do Zabreške planine.  Ker sem tukaj želel pojesti nekaj domačega, hribovskega, me totalno preseneti z dejstvom, da tukaj hrane nimajo, naj grem do Valvazorja. Halo, v tisto skomercializirano gužvo? Spustim se po trailu Predigra. Kljub temu, da sem imel plan še vzpon na Preval, v Begunjah ugotovim, da mi je brez vnosa prave energije, ves purfel pošel. Zato izberem "čiken vej" in grem do doma po cesti. Po mojem mnenju so ŠTEVILKE , vseeno kar dobre.

 Vsakič, ko se pelejm čez ta most me pogled fascinira in kar ne morem verjeti, da še nisem bil na tej gori. To sem popravil. Izbral sem pot čez Kačji greben. Spotoma ujel kakšen lep motiv, malo poplezal in že bil na vrhu. Razgled na vse naše vršace je fenomenalen. Spust je bil pravi rodeo po melišču in za utrujen noge je bila Pišnica pravo zdravilo. Na Špik se plača iti (razgledi!!!), še posebno, ker pot ni pretirano zahtevna, bi pa priporočil vzpon mimo koče v Pišnici, ker je melišče za vzpon (preko Kačjega grebena) fizično naporen.