Matajur

Zvečer se napokam v avto in odpeljem proti Kobaridu. Za foro navigiram z Google maps. Sploh ne pogledam katero pot je izbral in ko me v Sovodnju usmeri v levo samo gledam po kakšni cesti se peljem. Sicer lepi kraji, vendar še dobro, da je zvečer in ni prometa, ker na veliko mestih srečevanje ni možno. Se pa peljem skozi vasi za katere še nisem slišal (npr.. Jazne, Plužnje, Otalež). Parkiram na P malo pred kampom Lazar v družbi še 2. kombijev in enega avta.

Zjutraj ja kavica obvezna.


Pot začnem mimo kostnice 

in nadaljujem, kot se zavem mnogo kasneje v napačno smer, proti mejnemu prehodu Robič. Ko mi je jasno, kakšno neumnost sem naredil, trmarim, češ saj se bo našla ustrezna cesta, ki me bo pripeljala na vrh. Nekaj časa celo res kaže, da se mi bo sešlo, ko se vzpenjam po kolovozu, ki ga pa zmanjka in priseljen sem nadaljevati po peš poti. Večino poti kolo nosim ali porivam. Na blatni poti mi uspe pasti, seveda peš, kasneje ko plezam čez podrto drevo izgubim bidon, kar ugotovim kar nekam vm višje. Seveda se vrnem ponj... Ko pridem do te cerkvice nisem prepričan ali sem iz hudega, ali totalno izgubljen.

Najdem povezovalno cesto, ki me pripelje do obvervatorija na I strani. Od tam do vrha je samo strma peš pot. Seveda kolo nosim. Se pa pokaže sonce in razgled malo oblaži slabo voljo.

Uspe mi priti na vrh, kjer je kar veliko ljudi, tako da komaj uspem približno slikati cerkvico.

Ko nadomeščam izgubljeno energijo me nekdo ogovori. Nepričakovano opazim kolesarska prijatelja Blaža in Anjo, ki sta seveda prišla po pravi poti.
Blaž spremeni mojo odločitev, češ smisel vzpona je spust po Mata trailu, po katerem sem se jaz kar nekaj časa vzpenjal. Seveda to za mene pomeni podaljšanje poti. Moja kalvarija se tako nadaljuje. Že takoj na začetku, ko uspem pasti pred vso množico na začetnem delu skalnate poti, ki jo večina ne naredi na kolesu. Midva z Blažem pa se ravno hecava, da midava pa pač ne bova hodila ob kolesu. Na srečo je poškodovan večinoma samo moj ego. Spust je potem večinoma zanimiv, na trenutke malo spolzek in tehnično zahteven. Na hitrem delu uspem z balanco zapeti v vejo in zopet poletim po zraku. Tokrat ni poškodovan samo ego :-(. Najbolj smešno je to, da me je Irena opozorila, da so na nekaterih delih drevesa zelo skupaj, jaz pa sem to ignoriral. Ko se spustimo skoraj do dna, prijatelja zavijeta proti svojemu avtu, jaz pa nazaj preko Robiča do Kobarida. Na Robiču se ustavim in naročim Coca colo, ker je menda to rešitev za izčrpanega kolesarja. Ali mi je pomagala ali ne, prišel sem na cilj. Zadnjo energijo sem porabil, da sem si skuhal kosilo in se okopal v Soči.

Nora tura, v kateri mi je šlo kar veliko narobe, je pa postregla s hudimi številkami in nenavsezadnje mojim zadovoljstvom, da sem zmogel

PODATKI




 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Slika
V petek sem normalno delal od doma, ravno smo sredi virtualnega sestanka, ko zaslišim zvok, ki me je najbolj spominjal na prihajajoči vlak v podzemni železnici. Traja, kaj pa vem, minuto in potihne. Čez kakšnih 5 minut ponovno, vendar tokrat malo glasneje. Pojma nimam kaj naj bi to bilo, vendar se ritmično izmenjuje in vse glasnejši je. Sestanek se zaključi in ravno s sodelavcem po telefonu obdelujeva zaključke, in se lahko sprehajam po stanovanju, ko se spet pojavi. Tokrat že kar grmeče, vlak je tukaj 😀. Grem za zvokom in pridem do kopalnice. Nekaj čudnega se dogaja okoli WC školjke. Odprem pokrov in bruuuuuhhhh voda bruha v curku iz WC školjke. Ravno dovolj hiter sem, da ne dobim vsega v obraz. Ko napišem šprica, to pomeni res šprica. Hitro zaprem pokrov, vendar to ustavi samo curek, voda še vedno teže izpod pokrova. Na srečo to traja cca minuto in potem enako kot v letalu potegne vso vodo nazaj s povsem enakim zvokom. No tisto, ki je ne tleh ne, tista čaka na mene, da jo pobrišem. ...
Preberite več

Napačna izbira

Slika
Ker sem bil v soboto relativno zgodaj doma, sem imel obilico časa in čeprav nerad sem se lotil dela. Narediti želim namreč, jaz ga imenujem "ogrevalno" okno. Ko sem namreč lansko zimo kuril v štedilniku, se dnevna soba nikakor ni segrela, kljub temu, da je bilo v kuhinji vroče. In gleda na moje "odlično" poznavanje termodinamike, mislim da bo to rešilo problem. Luknja je bila hitro narejena, čiščenje pa je terjalo mnogo več. Toliko, da nisem uspel niti pomisliti, da bi se s kom menil za nedeljsko aktivnost. No, saj veliko konstantne družbe je na Cresu... Pogledam vremensko in še ta je za en kurac. Ko zjutraj pogledam ven, pa je jasno. Ker se bojim, da bom zamudil, se odločim za hribolazenje. Za cilj si izberem Košutico in to iz Hajnževega sedla (malo težja). Bolj se bližam izhodišču bolj je oblačno. Ma saj nima veze. Prtisnem! Na sedlu pa se začne. Veter, mraz in megla. Nase navlečem vse kar imam, tudi rokavice. Na grebenu me skoraj odpihne. Vmes se celo pokaže sonc...
Preberite več

"Izgubljen" na Primorskem

Slika
Na zalogi imam še cel kup starega dopusta in ko se poklopi lepo vreme in ne preveč delovnih obveznosti, je to pač potrebno izkorisititi. Ker sem želel videti Patricijo, je bila v osnovi ideja, da skupaj narediva kakšen izlet. Ker je dekle pridno, jo je težko ujeti na prost dan, saj poleg faksa dela še v dveh službah. Prosta je bila samo popoldan, zato se odločim, da zjutraj sam malo kolesarim, popoldan pa... bova videla.  Za izhodišče si izberem Osp. Že prej sem malo pogledal na Singlco  in Trailforks  in ugotovil, da nekaj se bo našlo. Bom pa kao sproti. Štartam kar po asfaltu proti Tinjanu, saj šele kasneje vidim, da gre malo stran STKP . Takoj ko prečim AC pa zavijem na potko, ki me pripelje na vrh. edini lep razgled, tik pod vrhom Kar malo razočaran sem, ker ni razgleda in tudi sicer nič vrednega za pogledat. Spust naredim po trailu Drugi tir, ki je super. Malo je sicer otežen prehod ceste, saj je to sedaj (predvidevam) gradbišče/dovozna pot za dejanski drugi tir....
Preberite več