#pojdiven

Mesec sem/smo začel v Massi Marittima, kjer smo še en dan kolesarili in en dal plezali.  V mesecu nekih presežkov ni bilo. Nekaj popoldanski kolesarjen po klasikah okoli doma (Bistriška planina, Gozd, Jamnik). Malo bolj zanimiva je bila Potoška gora in en tak zanimiv krog okoli Baškega jezera. Da ne bi mesec minil brez snega sem ga šel malo pošlatat na Šentanski vrh  in že dolgo želeni ogled Matkovega škafa. Frikala sva v Bodeščah in skupaj s Patricijo in Alexom v Bellveju (Bohinj), kjer sem si prav neumno zlomil gleženj in bil prisiljen v počitek.

Ne delam si utvar, da bi/bo sploh kdo še to prebral, ampak v izobilju časa in dejstva, da starost in demenca vse bolj trkata na vrata, sem se odločil, da malo opišem dogajanje po mesecih in priložim kakšno slikco, da oživim spomin... Zakaj začenjam z aprilom? Malo simbolično, ker je bila zadnja objava ravno leto nazaj, malo pa zato, ker sem na IG in FB zadnjič objavil slike iz meseca marca.  Kot se za pomladni mesec "spodobi" je v ospredje prišlo kolesarjenje, saj sem se na kolo vsedel že kar 15x. Kaj sem vozil? Večinoma klasike, kot je Gozd in kar zahteven trail "na Golnik", Suharno, Vodiško planino (vzpon čez Dražgoše, spust na Kropo),  Završnik, Jamnik (s spustov "na Kropo", ki mi je, zanimivo, postal eden boljših spustov) in tudi nekaj manj pogostega kot je Whistler (nad Mačami), Tolsti vrh (tisti na Jelovici) in zanimiv krog okoli Zabreških peči, Valvazorja in spusta po trailu Murglca (bil je v izredno slabem stanju).  Kar nekaj tur (4) pa sem/smo nar...

"Vsak pravi turni smučar bi jo moral presmučati vsaj enkrat v življenju." in ker se imam za "pravega",  je to bil moj cilj... Zgodba pa sega nazaj skoraj točno 4 leta, ko sem skupaj s Tomažema (Mohorič in Rotar) delal turo na Kanjavec. Ko smo bili na vrhu, me je Rotar vabil, da z njim potegnem po magistrali do konca - Ukanca (takrat je bilo dovolj snega za smuko do podna). Ker nisem imel dovolj tekočine in hrane za tak podvig sem scagal. In to me je nekako preganjalo. Pa ne da bi magistralo naredil v enem dnevu (ker toliko kondicije sem imel samo v tistem letu), pač pa, da bi sploh jo. In potem so leta tekla... Vsako leto je bilo več izgovorov, od tega da je na Prehodavcih prevelika gužva za spanje, pa kdo bo nosil vso to robo, od kuhalnika, do spalke, do tega, da nimam nikogar, ki bi šel z mano. Letos pa se je zgodil klik. V pomanjkanju snega in posledično premajhnem številu opravljenih turnih smukov me je prešinilo, da moram postavljene cilje poskusiti doseči, čet...

Že dolgo ne pišem bloga, pa ne zato ker nimam kaj zapisati, ampak ker ne vem za koga sem v resnici pisal in kakšen smisel ima vse skupaj. Vse večkrat pa se mi zgodi, da ne vem kaj sem kdaj počel in kako je bilo... skratka pogrešam en dnevnik kamor se lahko zatečem po podatke, spomine... Pa dajmo poskusit z enim zapisom, pa bomo videli. Mogoče velika prelomnica, za cilj dopusta, se je zgodila, ko mi je Robi ponudil ugoden najem Vančka. To mi je bilo nekako nujno, za uresničitev ideje, da bi obiskala Dolomite. Nekaj dni prej sem ga lahko pripeljal na domače dvorišče  in se lotil priprave. Ker je pravi avtodomar kaj dosti dela nisem imel, saj je bilo skoraj vse potrebno že v njem. Moral sem montirati prtljažnik in še nekaj malenkosti. No, pa svojo robo in hrano... V petek na poti iz službe poberem Bojano in ko naloživa še njene stvari sva ready to go. Prvi cilj:  Bike park Lienz. Izbereva pot brez cestnin, da bi že spotoma užila čim več razgledov. Po poti se počasi vračajo spomin...