Triglavska turnosmučarska magistrala 03.04.2025 - 04.04.2025

"Vsak pravi turni smučar bi jo moral presmučati vsaj enkrat v življenju."

in ker se imam za "pravega",  je to bil moj cilj...

Zgodba pa sega nazaj skoraj točno 4 leta, ko sem skupaj s Tomažema (Mohorič in Rotar) delal turo na Kanjavec. Ko smo bili na vrhu, me je Rotar vabil, da z njim potegnem po magistrali do konca - Ukanca (takrat je bilo dovolj snega za smuko do podna). Ker nisem imel dovolj tekočine in hrane za tak podvig sem scagal. In to me je nekako preganjalo. Pa ne da bi magistralo naredil v enem dnevu (ker toliko kondicije sem imel samo v tistem letu), pač pa, da bi sploh jo.

In potem so leta tekla... Vsako leto je bilo več izgovorov, od tega da je na Prehodavcih prevelika gužva za spanje, pa kdo bo nosil vso to robo, od kuhalnika, do spalke, do tega, da nimam nikogar, ki bi šel z mano.

Letos pa se je zgodil klik. V pomanjkanju snega in posledično premajhnem številu opravljenih turnih smukov me je prešinilo, da moram postavljene cilje poskusiti doseči, četudi je za to treba stopiti kak korak izven cone udobja.

Seveda, ko sem v glavi sprejel odločitev, to ni pomenilo, da je šlo vse gladko.  Najbolj ključno mi je bilo vreme. Tudi družbe sem si želel, najbolj zaradi varnosti. 

Ko se je pokazala lepa napoved, me je malo skrbela kar visoka plazovna nevarnost in tudi dejstvo, da, edina zdrava kandidata, nista imela časa. Že spet sem skoraj obupal... 

Potem pa odločitev! GREM!

Plan je bil enostaven. Z Bojano zapeljeva moj avto v Krmo in potem me odpelje do Ukanca. Z gondolo na Vogel in potem 1. dan do koče pod Bogatinom, naslednji dan pa na Čelo, Kanjavec in do Krme. S sabo imam nekaj hrane in 2 l vode, obvezno turno smučarsko opremo (trojček, dereze, srenači, PP), superge, dodatne nogavice, majico, rokavice, power bank..). Na videz ne veliko, ampak nahrtnik je težak kot svinec. 

V četrtek ob 15h sem na gondoli. 

Že začetek me ubije, saj sem se, glede na višinski profil, odločil, da začnem brez kož. Ker je vroče je sneg na Voglu bolj voda, kot sneg in še tam kjer je na dol bremza. Je pa kar nekaj "hupserjev" ki jih moram "štamfati". Od mene kar teče. Na uradnem začetku, grem na kože.

Ko vidim časovnico me kar malo strese, saj sem jaz planiral mnogo manj. Sploh na gpx in številke, ki sem jim imel. Že takoj na začetku ugotovim, da bo navigacija z uro naporna. Moja ura ima na ekranu narisano samo črto, ki jo moram slediti. Za podlago nima nobene karte. Ker sledi praktično ni, se v gozdu mučim z iskanjem prehodov, tako da gledam markacije, uro in sem pa tja ugledam kako sled... Ko se izvijem iz goščave pa vse postane lažje. In mnogo lepše. 

Opa, to pa je to. Dolinice si sledijo ena za drugo in prvič se zavem te razsežnosti. Samo gledam vse te hribe, katerih imen žal ne vem. Tudi stare sledi so vidne 

in, čeprav je muka kože dajati gor dol, je vredno, ker je smuka odlična. Vseeno me preseneti kolikokrat grem gor 

dol in nekaj "spustov" vseeno naredim na kožah, ker me je strah, da lim slej ko prej ne bo prijel. Ko ugledam dom na Komni sem prepričan, da ga bom hitro dosegal, pa se izkaže za nasprotno, sploh ko zmanjka snega in moram peš. Pri domu je vrvež, saj imajo otroci šolo v naravi. Vesel sem, da sem se odločil za spanje v koči pod Bogatinom, do katere pa še imam nekaj minut. Tudi na tej poti moram 2 x sneti smuči. 

Koča me pozitivno preseneti. Najprej, ker sta oskrbnici mladi sestri Manca in Neža, ki z menoj delita celo enak priimek (hčeri od Mateja K.). Potem, ker so sobe lepe, ogrevane in je za vse poskrbljeno (npr. sušenje kož, pancerjev, elektika, signal...) 
Izdatno se najem in se poskušam spočiti. 

Zjutraj poskušam pohiteti, pa me družba gozdarjev, ki vstane istočasno, nehote upočasni, saj ima Neža veliko dela s pripravo tolikih zajtrkov. Ob pol osmih sem vseeno na smučkah. Po pomrznjeni ozki špuri hitim proti prvemu cilju. Ker ne gledam non stop na uro, gledam raje okoli sebe,

skoraj zgrešim "moj odcep", ker špure gredo v smeri Lanževice. Tukaj pa sledi ni več. Povsem prvinsko, ker imam občutek, da sem edini, ki je tukaj hodil. Na začetku mi je zanimivo in noro lepo,

potem pa se zavem, da v tej samoti enostavno tudi "izgineš"... Iskanje prehodov ni tako enostavno, kot sem si predstavljal, saj je polno vrtač, lukenj, tudi prepadov in kar nekajkrat moram "popravljati" smer. Ker na uri nimam izohips, se mi zgodi, da sem previsoko ali prenizko, ampak v pravi liniji. Zato moram na peš preplezati en kuloar, da se oboje izenači. Ko se bližam enemu vrhu, precej v desno vidim ene sledi, ki pa so daleč stran od moje poti. No na tem vrhu, doma ugotovim, da je to Kal, se mi pa orientacijsko zalomi. Na vse strani, razen iz tiste iz katere sem prišel, je zelo strmo oz. celo prepad. Ne več kot 30 - 50 vm, pa vseeno si ne upam tvegati. Sploh ker mi ura kaže drugače, kot karta na telefonu. Po eni variati bi moral po desni, po drugi pa po levi in brez ideje kako naprej. Kakršna koli "telovadba" in izgubljanje časa in energije ne pride v poštev, ker je pred mano še preveč poti, zato se odločim, da bom poiskal tiste sledi, ki sem jih videl. Kože dol in gremo. Res jih kmalu ugledam in jim sledim. Kako nora smučarija!!! Skoraj me zanese v hitrosti, ker luknje, prehodi so nepredvidljivi. Kar nekaj stopenj preseže 50% naklon in samo upal sem, da so fantje pred mano vedeli, kaj počno. Sploh ko pridem v gozdno mejo. To je labirint v katerem se, kljub sledem (res da so slabe in od 4 smučarjev), resno lovim.

Ampak, smučarija je odlična, zelo dinamična! 

Sledi me "odložijo" pod Belo skalo in kmalu naletim na gaz in kasneje na markacije 7 J. Ko pridem do Dvojnega jezera sem negativno presenečen. Ne nad lepoto, ta je neoporečna.

Pač pa nad dejstvom, da sem šele tukaj. Občutek sem imel da sem prehodil mnogo več. Po kratki pavzi, spet oprežem pse in pred mano se odpre prelepa dolina Sedmerih jezer.

Kljub lepoti se kar vleče in vleče, večino časa prečiš breg z desno nogo zgoraj. Kar ne morem verjeti, da nikjer ni nikogar. Sam samcat, sam s seboj. Vse skupaj me je kar močno psihično načelo. In to v smer, da fizično ne bom zmogel. Predvsem me je skrbela naporno prečenje plazovin in  peš hoja po Krmi s tonskim nahrbtnikom in bolečim kolenom. Na razpotju, ki pelje do Prehodavcev (do koče ni bilo niti enih sledi in očitno že dolgo ni tam prespal nihče, v posmeh mojim izgovorom), sem se resno poigraval z idejo, da bi podaljšal za en dan in tam prespal, pa ni bilo signala, da bi Bojani to sporočil. In sem sledil špuri proti Hribaricam. 

V takem mudu sem, ko bi moral zaviti na Kanjavec, samo pogledal 200m flanko, ki sem jo že presmučal in odmahnil z roko. Danes ne! Me je pa smučanje po Velski dolini vrnilo med žive. Kako je bilo pa to dobro!!! 

Pred zadnjim vzponom na Bohinjska vratca sem malo počil in stisnil še te višince. 

Na sedlu sem bil prvič malo ogrožen, saj je z ostenja Tošča priletelo več kamnov. Smuka pa spet noro dobra. Še prečenja plazovin niso bila naporna, saj so bile že precej poglajene in tudi smučanje ob njih je bilo izvedljivo in presenetljivo uživaško. Do Malega polja, kjer sem se še nekaj časa mučil s smuko po poti in ruševju. Tam okoli Vrtače sem snel smuči in kar v pancerjih nadaljeval po snežni poti. Pri Debeli bukvi pa se preubul v superge. Oooo, kako je to težko nositi. Ampak sem se uspel umiriti in lepo zložno hoditi. Pri avtu sem bil skoraj točno 24 ur po prvem koraku na Voglu. 

Za mano je bilo preko 3000 vm in 40 km. Občutki pa od evforije do apatije. 

Narava je prekrasna, sploh v takem vremenu, nepredstavljive so mi razsežnosti, ker do kamor vidi oko so hribi, sneg belina...

Razmere sem imel praktično idealne. 

Presetila me je težavna orientacija.

Razočaran sem bil nad svojo psiho, saj se mi ne dogaja pogosto, da me samota in neke vrste nebogljenost, tako ubije. Prvič sem dvomil v sebe ali fizično zmorem. Izkazalo se je, da sem imel fore tako v času kot utrujenosti. Mogoče sem pa samo star 😂

Kakorkoli: kljukca 

in vredno je bilo!