#pojdiven

Opažam, da vsi moji kolesrski prijatelji in znanci še veselo poganjajo pedala. A sem samo jaz tako mehkužen, da mi je premraz? Matr, da nisem in plan je, da grem na kolo, sicer glede na vremensko napoved, bolj popoldan. Že sama priprava, beri napravljanje, mi je vzelo en kup časa, pa tudi težav, saj nimam ravno ful takih oblačil. Nase navlečem dvojne štumfe, ene dolge hlače, čez še kratke, eno majico s kratkim in eno z dolgimi rokavi, čez še vindstoper, dvoje rokavice in bandano pod čelado. V nahrbtniku pa še vetrovka, še 3 pare rokavic, buf, trak in majice za preobleč. Ko krenem od doma, je zunaj turoba in ene 2 stopinji. Za čuda me ne zebe, v stopalih me malo ščemi, ampak ni sile. Ko pridem pod resen klanec, celo zamenjam dvoje rokavic s kolesarskimi. Prav prijetno toplo mi je. Še vedno pa sem v megli. Šele na ene 1200 n.v. se začne kazati sonce. Povsem zjasni se pa še kakšnih 100 m više. Ne morem verjeti, ker je šajba povsod, do koder seže pogled. Verjetno sem odhod od doma zamudil ...

Če smo že cele dneve na stolu, se je sem pa tja nanj treba tudi vzpeti... Ker sem včeraj na spustu iz Tolstega obnovil poškodbo leva gležnja, je bila zjutraj resna dilema kaj ubuti. Oteklina ni zginila, poleg tega pa imam ravno tako na levi nogi težave z nartnimi kostni (4 od njih sem polomil v mladosti) in v trdih obuvalih zelo trpim. Ma kurc v treking čevljih mi je bolje. Iz Ljubelja krenem v mrazu in grem na polno dokler sem v senci Begunščice. Ko pridem na sonce se hitro znebim kape, rokavic in jakne in upočasnim korak. Hodim po južnem pobočju Vrtače, sam v spokoju narave, osončen..., ampak izgleda, da so možgani dobili preveč kisika in so postali moj sovražnik. Po njih se mi je vrtelo neskončno vprašanj: zakaj, zakaj, zakaj, ima sploh smisel (npr. pisati blog, objavljati na SM...), kaj je sploh smisel... Na večino vprašanj niti ni odgovora, če pa bi že kakšna oseba dala iskren odgovor, ne bi to nič spremenilo. To je šlo tako skoraj do depre. Na srečo pridem do žleba, ki zahteva vs...

Danes mi ni uspelo odditi tako zgodaj, pa vseeno sem imel upanje, da ujamem nekaj sonca. No lučka, je tako ali tako v nahrbtniku. V Gozdu nastavim power meter na full in že šibam proti Tolstemu. Proti vrhu vlake, preden se malo poravna, se mi zdi, da nekaj slišim za sabo. Matr sem počasen, da me že folk dohiteva, mi gre po glavi. Na poravnavi res v teku švigne mimo mene postaven mladenič. Ma ja, saj je vsaj 25 let mlajši in grem naprej svoj ritem, ki je vse prej kot počasen. Kmalu ugotovim, da sem seveda tudi s pomočjo palic, v strmini podobno hiter kot on. Na izravnavah on sicer teče, jaz se ne dam motiti in grem svoj tempo. Ko pridem tik pod vrh, ko se neha rastlinje, vidim da je on ravno prišel na vrh. Ma ja, kakšnih 20-30 sekund mi je dal, od dela, ko me je prehitel.  V pogovoru mi pove, da se trudi podreti rekord segmenta na Stravi in da je trenutno na 38 min, najboljši ima pa 37 minut. Ni bil 100% prepričan, ko me je zanimalo, če je ta rekord od Nejca Kuharja. Sicer trenira t...

Včeraj sem "moral" v Ljubljano na ene sestanke in ko se okoli 14h peljem proti domu ob absolutni šajbi me pokliče Matjaž s prošnjo, če bi v sredo lahko peljal Izi na sprehod, ker njiju ne bo doma preko 12 ur. Ko na hitro pogledam koledar vidim, da po 13. uri nimam nobenega sestanka in mu seveda obljubim "pomoč". Istočasno me prešine, da je komaj kaj več ura ravno tisti trenutek in tako ali tako se vsak popoldan še vsedem za računalnik, zaradi službenih zadev... in kaj če bi pa tudi to izkorislil, se mi plete po glavi. In tako se tudi zgodi. Takoj se preoblečem in na kolo. Smer Dobrča. Kljub temu, da imam občutek, da se mučim, po času ob koči vidim, da sem bil za mene "noro" hiter. Gor pa milina in spokoj. Ta ptičja hišica mi je bil motiv že mnogokrat... Res mi je všeč in mi vedno da kaj misliti. Spust spet čisti užitek, sam na potki, ki je odlično shojena, da se v listnati blaziti točno vidi, kje peljati. Samo zadnji km po cesti so že zelo mrzli, sonce je ...

Zvečer sem ob gledanju vremenske delal plane, da grem na turo s kolesom. Ko pa sem zjutraj pospravljal veje in sekal drva in mi je ob tem skoraj zanohtalo. No vej, da grem v takem ven s kolesom. No resnici na ljubo, temperatura je bila okoli ničle. Grem pa peš. V glavi premlevam, kje že dolgo nisem bil in da ne dražim preveč tržiškh policistov. Da grem na Begunščico iz Podljubelja, se mi je zdela dobra ideja. Ko štartam, je mraz kot hudič, zato po senci zastavim tempo za rekorde. Ko pridem do sonca upočasnim na pogovorni ritem. Žal je sogovornik bolj tiho. Verjetno razmišlja, kako ogreti letno kuhinjo, da bo uporabna vsaj za špajzo. Malo nad kočo na Prevalu, vremensko napoved, prehiti temperaturni obrat, zato pot po kalvariji nadaljujem samo v majici. Ob tem mi je že malo žal, da nisem vseeno šel s kolesom. Sicer zoprna pot, 1 cm blata na pomrznjeni zemlji ali ledene stope, kar se vleče cel dan. Ampak  to je  samo detajl, ki ničesar ne pokvari, v bistvu me fino upočasnjuje. Ko...

Je že tako, da mora kdaj  človek reskirati sobotno dopoldne za to, da naredi kaj koristnega. Spisek, kaj moram narediti po in okoli hiše se kar daljša. Veliko del zahteva dnevno svetlobo in brez dežja. Poleg povsem nujnega, in sicer, da spustim vodo iz pip letne kuhinje in zunaj, je to, da požagam veje vrbe žalujke, ki se je čisto preveč zajedala na moje "posestvo". Če že ne zaradi simbolike, pa zato, ker pod njo nič ne raste, še mah ne. In mogoče bo kakšen sončni žarek več prišeč do mene... Požagal sem kar hitro, samo teh hudičevih vej se ne znebiš kar tako. Veliko sem uspel pospraviti, pa še je ostal ogromen kup za kdaj dugič. Seveda zato, ker čisto pa nisem želel "izgubiti" tako lepega dne. Kaj dosti opcij tako ali tako nimam, ker čisto preveč pa tudi jaz nočem izzivati s kršitvami. Bil sem pozen za ta čas (okoli 14:15) in sem vedel, da kaj dosti več kot do Dobrče in to peš ne bom uspel. Predvsem zato, ker se mi ne da lučkat. Na P polno avtov, amapk presenetljiov...

Če sva že včeraj fino krožila po radoveljških koncih, zakaj ne bi še danes. Tokrat se dobiva v Kamni gorici. Pot do tja sem že začinil z vožnjo po lokalnem gozdu. Naprej sem se pa prepustil vodički. Kakšno presto sva naredila je bilo možno samo z lokalcem. Že takoj sva zavila dol s ceste in se usmerila proti Radovljici, zanimiv spust in 1. prečkanje brvi. Po lokalnih stezicah sva prišla do Vrbenj, pa naprej do Nove in Dvorske vasi. Sledil je Črnivec, Mošnje in spet nazaj do Radovljice. Potke, kolovozi o katerih nisem imel pojma in niti pod razno vedel, da obstajajo. Pa lep spust spet do brvi. Strmo gor po zahtevnem vzponu do razgledišča nad Kamno gorico in po labirintu potk, še na drugo stran pobočja, do razgledišča Stovc, kjer se odpre razgled na Karavanke. Malo se loviva samo z iskanjem povezave do Podnarta, saj potk zaradi listja sploh ni videti.  Tu se najine poti razidejo in vzpodbujen z vsemi temi potkami še na poti domov poskušam po eni nepoznani. Ugotovim, da se po njej oči...

Kolegica je čez vikend brez šoclna in ker se ji ni sami kolesarilo, me je povabila na krog po radoveljški občini, seveda če si upam. Valda si upam. Ob 11h se zmeniva na križišču v Begunjah, kjer se zavije v Drago. Taka ura mi je utrezala, saj se ozračje bolj ogreje. Posledično pa sem vedel, da bom pozen in sem se odločil pripraviti sestavine za kosilo. Na Okusno.je  opazim recept, ki mi je všeč. S pripravo se tako zamudim, da moram na pot ravno ko zaključim. Ker nisem prepričan, koliko rabim s kolesom do tja, grem pod gorami kar po asfaltu. seveda sem na lokaciji celo malo prezgodaj, vendar je tudi Irena več kot točna. Na cesti do Drage in še malo više je prometa in sprehajalcev kot na tržnici. Do sedaj se tega klanca s kolesom še nisem lotil in kar preseneti me kako je strm. Ves trud pa je poplačan, ko prideš ven iz gozda in te sonce poboža po telesu... Povabilu na pivo se ne odzoveva, saj v koči ni videti življenja. Še malo vzpona do Tomčeve koče in spust po blatnih stezicah, ki ...

V mlajših letih je bil družaben in vesel človek, še posebno ko je s prijatelji popil kakšno kaplico rujnega... Poslovno relativno uspešen in generalno gledano tipičen moški tistega časa: hiša, dva otroka, avto Golf, družinki dogodki, prijatelji... Od nekdaj je imel rad hribe in tudi najlepše spomine imam, ko sva sama dirkala po njih in dajala markirane čase na polovico. Večino "slovenske transferzale" sva prehodila skupaj. Tudi kot družina smo veliko, težko bi rekel potovali, bolj delali izlete po celi Sloveniji. Sicer smo skoraj vsak poletni dopust na poti na morje ali iz njega poskušali pogledati kakšno znamenitost ali lepoto. Ampak to mislim, da je bilo bolj v domeni mami. Tudi kasneje, ko sta bila "sama", mislim, da sta potovala bolj zaradi nje. In seveda smo smučali. Na Krvavcu in Zatrniku. Do mene je bil strog in fer. Z vzgledom mi je pokazal. da se zaupa dokler ne zejebeš..., dal mi je delovne navade, občutek za točnost in pragmatičnost. Za sedanji čas je bil...

Tele omejitve me čist zjebejo, ker imam tako malo možnosti. Niti pomisliti ne smem, da bi se res povsem držal občinskih meja. Zjutraj, ko pogledam termometer, me sicer vse mine, saj je ničla, vendar sem odločen da grem s kolesom. Ampak kam? Hmm, mogoče Šija - ja ustrezno višencev in km in osončeno, Dom pod Storžičem, ah ne senca, zaprto, premalo, Konjšca, ah zadnjič me je tako prezeblo... Kaj je še osončeno in ravno dovolj (tam okoli 1000 vm). Matr Dobrča, ampak sem bil ravno prejšnji teden, ampak je vse kar hočem z zanimivim spustom vred. Se pravi Šija ali Dobrča. Prejšnjič sem na Šiji dobil premastne Žgance. Torej, Dobrča bo. Ko se začnem odpravljati je še vedno samo 4 stopinje. Nase navlečem po dvoje štumfe, pa dvoje rokavice in sploh sem kot medved, ki se komaj premika na kolesu. Zebe me pa ne, samo v nogah je malo čuden občutek. V Lešah sem že samo v majici, brez traku in samo ene rokavice. Cesto poznam na pamet, da pa ni preveč enolično se afnam s fotkanjem. Pri koči je večja gu...

Vsak dan nekaj migam. Zadnje čase večinoma odtečem tam 5+ km. Ko pa pride vikend sem pa totalno nemotiviran. Začne se že zjutraj, ko bi si želel malo odspati. Pa ne gre! Nekaj zaslug gre starim kostem, nekaj cerkvenemu zvonjenju, nekaj klimam sosednje hladilnice, največ pa verjetno glavi. Če jo ne bo v kratem razneslo samo od sebe, jo bo moralo pa na silo... Ko ob zajtrku pogledam na vremensko postajo, ki kaže, da je zunaj 2 stopinji, sicer ob totalno jasnem vremenu, ne gre nič na bolje. Z avtom do hribov (kar bi bilo v takih razmerah idealno) nočem tvegati, za kolo je pa meni to čist premraz. OK, na spisku imam preko 20 opravil, ki jih lahko naredim. Začnem v bistvu z ne prav pomembnim, napeljava elektrike v drvarnico. Delati moram v rokavicah, da mi ne zanohta. Ko želim priklopiti stikalo, mi ne uspe, ker je žica premehka za ta patent in bi potreboval spajkalnik, ki ga seveda nimam tu. Fuk! Pustiti moram nedokončano. Lotim se izdelave protidežne zaščite na stopnišču. To mi približno ...