Stol & Vrtača

Če smo že cele dneve na stolu, se je sem pa tja nanj treba tudi vzpeti...

Ker sem včeraj na spustu iz Tolstega obnovil poškodbo leva gležnja, je bila zjutraj resna dilema kaj ubuti. Oteklina ni zginila, poleg tega pa imam ravno tako na levi nogi težave z nartnimi kostni (4 od njih sem polomil v mladosti) in v trdih obuvalih zelo trpim. Ma kurc v treking čevljih mi je bolje. Iz Ljubelja krenem v mrazu in grem na polno dokler sem v senci Begunščice. Ko pridem na sonce se hitro znebim kape, rokavic in jakne in upočasnim korak. Hodim po južnem pobočju Vrtače, sam v spokoju narave, osončen..., ampak izgleda, da so možgani dobili preveč kisika in so postali moj sovražnik. Po njih se mi je vrtelo neskončno vprašanj: zakaj, zakaj, zakaj, ima sploh smisel (npr. pisati blog, objavljati na SM...), kaj je sploh smisel... Na večino vprašanj niti ni odgovora, če pa bi že kakšna oseba dala iskren odgovor, ne bi to nič spremenilo. To je šlo tako skoraj do depre. Na srečo pridem do žleba, ki zahteva vso mojo pozornost. 

Pogled iz vrha žleba

Že v suhem je zoprn, v kombinaciji s snegom, pa čist nemogoč. V treking čevljih se spuščam, kot po jajcih, prvenstveno zato, da ne bi dobil snega v čevelj.  Ko pridem do krnice v Kožnah mi je že jasno kako bo šlo naprej. To krnico jaz poimenujem "kotel". Že nekajkrat me je zjebala, da sem se obrnil. Poleti je noro vroče, pozimi ogromno snega, senca, mraz in blazno težko se je orentirati. Tudi danes je bil ta del poti v senci in kljub temu, da ni videti sem večino potil gazil (matr izbira čevljev). Seveda tukaj nihče ne hodi, to je bogu iza nogu. 

Proti vrhu se celo uspem malo izgubiti in seveda je vračanje po celem snegu. Najraje bi obrnil, ampak sam sebi se pa ne bom smilil in če se hočem vsesti na Stol, bom pač stisnil zobe. Na vrhu je vse poplačano. Toplo, krasni razgledi , ne morem verjeti kakšen lep dan...

Končno se vsedem na Stol. Noge imam čisto premočene, ampak vseeno sonce ni dovolj močno, da bi jih posušile.
Na nogavisi piše Dry - očitno jih bom moral reklamirati 😉

Nakaj časa nabiram D vitamin, ampak pot je še dolga. Sedaj se več ne zajebavam in pazim na sneg, grem kar direkt, noge so tako ali tako mokre. Zanimivo je, da so ledeni obkladki levemu gležnju zelo pomagali in me ne boli več, tuid oteklina je izginila.  Ko pridem do razpotja, kjer se leva pot odcepi proti Celovški koči in Vrtači, poteka pa po soncu, se brez pomisleka odločim, da grem po njej. Bo pač nekaj višencev več.
Pogled nazaj na "kotel". Poglej levo senčno stran. Bruh 😝

Ko pridem na sedlo, vidim, da me do vrha Vrtače loči slabih 200 višincev. To pa skoraj ne smem, da ne bi... Ker sem Vrtačo zadnje čase napadal z drugih strani, sem pozabil, da višinci sploh niso problem, pač pa dolgo prečenje.
Stol v ozadju

Še tukaj si priviščim počitek in se počasi odpravim nazaj. Ko se bližam Zelenici, že vidim, da prav dolgo sonca ne bo več in res takoj ko pridem v senco me objame mraz in dajem nazaj na sebe vso zimsko obleko. V Karavli spotoma kupim čokoladno tortico, ki mislim, da sem jo zaslužil po taki dolgi in naporni turi. S telesom relativno nimam težav, na koncu je popustila še glava.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Slika
V petek sem normalno delal od doma, ravno smo sredi virtualnega sestanka, ko zaslišim zvok, ki me je najbolj spominjal na prihajajoči vlak v podzemni železnici. Traja, kaj pa vem, minuto in potihne. Čez kakšnih 5 minut ponovno, vendar tokrat malo glasneje. Pojma nimam kaj naj bi to bilo, vendar se ritmično izmenjuje in vse glasnejši je. Sestanek se zaključi in ravno s sodelavcem po telefonu obdelujeva zaključke, in se lahko sprehajam po stanovanju, ko se spet pojavi. Tokrat že kar grmeče, vlak je tukaj 😀. Grem za zvokom in pridem do kopalnice. Nekaj čudnega se dogaja okoli WC školjke. Odprem pokrov in bruuuuuhhhh voda bruha v curku iz WC školjke. Ravno dovolj hiter sem, da ne dobim vsega v obraz. Ko napišem šprica, to pomeni res šprica. Hitro zaprem pokrov, vendar to ustavi samo curek, voda še vedno teže izpod pokrova. Na srečo to traja cca minuto in potem enako kot v letalu potegne vso vodo nazaj s povsem enakim zvokom. No tisto, ki je ne tleh ne, tista čaka na mene, da jo pobrišem. ...
Preberite več

Napačna izbira

Slika
Ker sem bil v soboto relativno zgodaj doma, sem imel obilico časa in čeprav nerad sem se lotil dela. Narediti želim namreč, jaz ga imenujem "ogrevalno" okno. Ko sem namreč lansko zimo kuril v štedilniku, se dnevna soba nikakor ni segrela, kljub temu, da je bilo v kuhinji vroče. In gleda na moje "odlično" poznavanje termodinamike, mislim da bo to rešilo problem. Luknja je bila hitro narejena, čiščenje pa je terjalo mnogo več. Toliko, da nisem uspel niti pomisliti, da bi se s kom menil za nedeljsko aktivnost. No, saj veliko konstantne družbe je na Cresu... Pogledam vremensko in še ta je za en kurac. Ko zjutraj pogledam ven, pa je jasno. Ker se bojim, da bom zamudil, se odločim za hribolazenje. Za cilj si izberem Košutico in to iz Hajnževega sedla (malo težja). Bolj se bližam izhodišču bolj je oblačno. Ma saj nima veze. Prtisnem! Na sedlu pa se začne. Veter, mraz in megla. Nase navlečem vse kar imam, tudi rokavice. Na grebenu me skoraj odpihne. Vmes se celo pokaže sonc...
Preberite več

"Izgubljen" na Primorskem

Slika
Na zalogi imam še cel kup starega dopusta in ko se poklopi lepo vreme in ne preveč delovnih obveznosti, je to pač potrebno izkorisititi. Ker sem želel videti Patricijo, je bila v osnovi ideja, da skupaj narediva kakšen izlet. Ker je dekle pridno, jo je težko ujeti na prost dan, saj poleg faksa dela še v dveh službah. Prosta je bila samo popoldan, zato se odločim, da zjutraj sam malo kolesarim, popoldan pa... bova videla.  Za izhodišče si izberem Osp. Že prej sem malo pogledal na Singlco  in Trailforks  in ugotovil, da nekaj se bo našlo. Bom pa kao sproti. Štartam kar po asfaltu proti Tinjanu, saj šele kasneje vidim, da gre malo stran STKP . Takoj ko prečim AC pa zavijem na potko, ki me pripelje na vrh. edini lep razgled, tik pod vrhom Kar malo razočaran sem, ker ni razgleda in tudi sicer nič vrednega za pogledat. Spust naredim po trailu Drugi tir, ki je super. Malo je sicer otežen prehod ceste, saj je to sedaj (predvidevam) gradbišče/dovozna pot za dejanski drugi tir....
Preberite več