Na silo

Vsak dan nekaj migam. Zadnje čase večinoma odtečem tam 5+ km. Ko pa pride vikend sem pa totalno nemotiviran. Začne se že zjutraj, ko bi si želel malo odspati. Pa ne gre! Nekaj zaslug gre starim kostem, nekaj cerkvenemu zvonjenju, nekaj klimam sosednje hladilnice, največ pa verjetno glavi. Če jo ne bo v kratem razneslo samo od sebe, jo bo moralo pa na silo...

Ko ob zajtrku pogledam na vremensko postajo, ki kaže, da je zunaj 2 stopinji, sicer ob totalno jasnem vremenu, ne gre nič na bolje. Z avtom do hribov (kar bi bilo v takih razmerah idealno) nočem tvegati, za kolo je pa meni to čist premraz. OK, na spisku imam preko 20 opravil, ki jih lahko naredim. Začnem v bistvu z ne prav pomembnim, napeljava elektrike v drvarnico. Delati moram v rokavicah, da mi ne zanohta. Ko želim priklopiti stikalo, mi ne uspe, ker je žica premehka za ta patent in bi potreboval spajkalnik, ki ga seveda nimam tu. Fuk! Pustiti moram nedokončano. Lotim se izdelave protidežne zaščite na stopnišču. To mi približno uspe. Sedaj je že kakšno stopinjo topleje in vem, da če ne bom premaknil riti bom cel dan siten in kaj je slabšega kot da si siten sam sebi. Sem pa čist brez ideje in se odločim, da grem s kolesom probat priti po občinski meji, beri po gozdu, do Podnarta. Malo se sicer lovim, ampak mi uspe, potke so lepe in shojene. Ven pridem v Gobovcah, streljaj od Podnarta. Od tu zavijem na planjavo na kateri sploh nikoli še nisem bil. Tukaj so vasi Prezrenje (kako simbolično) in vse tri Dobrave (spodnja, srednja, zgornja). Tu je za živet, saj so vse vasi cel dan osnončene. Spustim se do Mišač in Globokega (hmmm spet simbolika...). Seveda se je iz luknje treba vzpeti po strmem klancu in to do Dobrega polja. Sledijo Brezje in Peračica. Tukaj na obcestni tabli vidim, da se to področje imenuje Grofija. Instiktivno zavijem na Pot miru in ko opazim, da je to pravzaprav pod do slapu Peračica, na katerega sta me pred kratkim opozorila Albrehta, sem prepričan o pravilni odločitvi. No OK, pot do slapu je tako blatna, da po ene 200m sploh ne gledam več kam izpod koles leti blato. Slap je bolj slapek.


Zelo lepa pot se nadaljuje do Dvorske vasi, kjer opazim lepo graščino (mogoče zato področje Grofija?) Od tukaj ne znam drugače domov, kot da se peljem do Begunj, ampak to po cesticah, za katere spet nisem vedel, da obstajajo.

Grad Kamen
Pod gorami si potem sledijo Slatna, Sr. vas, Zadnja vas. Ker je zadnja 😀 zavijem dol proti Lešam in nazaj gor do Vačič in Brezij pri Tržiču, pa dol mimo Hušic, Huda in Kovorja zopet nazaj v gozd. V gozdu sledim singelci z modrimi oznakami in na cesto pridem presenetljivo tik pred "domačo" vasjo. 

Prosim poglejte si imena teh vasi. Za koliko imen ste že slišali, da ne vprašam, če veste kje so? Na koncu se je nabralo nekaj čez 40 km in 800 vm. Čist ok, za tako kolesarsko bluzenje. O bluzenju, ki se je medtem dogajalo v moji glavi, pa mogoče 1 x ločen zapis. 

Pot

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izbruh, podor in še kaj zraven

Slika
V petek sem normalno delal od doma, ravno smo sredi virtualnega sestanka, ko zaslišim zvok, ki me je najbolj spominjal na prihajajoči vlak v podzemni železnici. Traja, kaj pa vem, minuto in potihne. Čez kakšnih 5 minut ponovno, vendar tokrat malo glasneje. Pojma nimam kaj naj bi to bilo, vendar se ritmično izmenjuje in vse glasnejši je. Sestanek se zaključi in ravno s sodelavcem po telefonu obdelujeva zaključke, in se lahko sprehajam po stanovanju, ko se spet pojavi. Tokrat že kar grmeče, vlak je tukaj 😀. Grem za zvokom in pridem do kopalnice. Nekaj čudnega se dogaja okoli WC školjke. Odprem pokrov in bruuuuuhhhh voda bruha v curku iz WC školjke. Ravno dovolj hiter sem, da ne dobim vsega v obraz. Ko napišem šprica, to pomeni res šprica. Hitro zaprem pokrov, vendar to ustavi samo curek, voda še vedno teže izpod pokrova. Na srečo to traja cca minuto in potem enako kot v letalu potegne vso vodo nazaj s povsem enakim zvokom. No tisto, ki je ne tleh ne, tista čaka na mene, da jo pobrišem. ...
Preberite več

Napačna izbira

Slika
Ker sem bil v soboto relativno zgodaj doma, sem imel obilico časa in čeprav nerad sem se lotil dela. Narediti želim namreč, jaz ga imenujem "ogrevalno" okno. Ko sem namreč lansko zimo kuril v štedilniku, se dnevna soba nikakor ni segrela, kljub temu, da je bilo v kuhinji vroče. In gleda na moje "odlično" poznavanje termodinamike, mislim da bo to rešilo problem. Luknja je bila hitro narejena, čiščenje pa je terjalo mnogo več. Toliko, da nisem uspel niti pomisliti, da bi se s kom menil za nedeljsko aktivnost. No, saj veliko konstantne družbe je na Cresu... Pogledam vremensko in še ta je za en kurac. Ko zjutraj pogledam ven, pa je jasno. Ker se bojim, da bom zamudil, se odločim za hribolazenje. Za cilj si izberem Košutico in to iz Hajnževega sedla (malo težja). Bolj se bližam izhodišču bolj je oblačno. Ma saj nima veze. Prtisnem! Na sedlu pa se začne. Veter, mraz in megla. Nase navlečem vse kar imam, tudi rokavice. Na grebenu me skoraj odpihne. Vmes se celo pokaže sonc...
Preberite več

"Izgubljen" na Primorskem

Slika
Na zalogi imam še cel kup starega dopusta in ko se poklopi lepo vreme in ne preveč delovnih obveznosti, je to pač potrebno izkorisititi. Ker sem želel videti Patricijo, je bila v osnovi ideja, da skupaj narediva kakšen izlet. Ker je dekle pridno, jo je težko ujeti na prost dan, saj poleg faksa dela še v dveh službah. Prosta je bila samo popoldan, zato se odločim, da zjutraj sam malo kolesarim, popoldan pa... bova videla.  Za izhodišče si izberem Osp. Že prej sem malo pogledal na Singlco  in Trailforks  in ugotovil, da nekaj se bo našlo. Bom pa kao sproti. Štartam kar po asfaltu proti Tinjanu, saj šele kasneje vidim, da gre malo stran STKP . Takoj ko prečim AC pa zavijem na potko, ki me pripelje na vrh. edini lep razgled, tik pod vrhom Kar malo razočaran sem, ker ni razgleda in tudi sicer nič vrednega za pogledat. Spust naredim po trailu Drugi tir, ki je super. Malo je sicer otežen prehod ceste, saj je to sedaj (predvidevam) gradbišče/dovozna pot za dejanski drugi tir....
Preberite več