#pojdiven

Dve leti je že od smrti mojega fotra  in takrat sem naredil spominski vzpon na Triglav in se zavezal, da bom vsako leto v tem obdobju tako počastil spomin nanj. Lani sem zavezo izpolnil samo delno, ker na vrh nisem šel, amapk varnost in sploh situacija sta mi v opravičilo. Ko sem letos iskal primeren dan, ko se bodo poklopile razmere, vreme in čas, sem seveda naletel tudi na objavo enega fanta, ki je svoj poskus vzpona na Triglav objavil na youtubu. Posnel je tudi svoj padec, ki se je na srečo končal brez posledic. Ker se je v kritiko vmešal še Šerkezi, je nastala nora debata na FB, ki je šla po moje povsem izven meja dobrega okusa. Šerki me je razočaral tudi zato, ker je kao 1. človek GRSja (vsaj po izpostavljanju, če že ne po funkciji), ki pa, po mojem mnenju, bolj skrbi za svoj imiđ, kot da bi bil res vzgojen. Ne bom se spuščal v analizo debat, ki si jo lahko naredi vsak sam, če se loti branja komentarjev. To sem omenil zgolj zato, ker je ta objava v meni vseeno vzbudila zaveda...

je minilo od mojega padca.  Kar nekaj miselnih procesov je šlo v tem času skozi mojo glavo. Seveda veliko na temo "nove priložnosti", kaj moram spremeniti, kako živeti... Za veliko stvari bi lahko rekel tudi bullshit, ampak na koncu koncev nekaj sem in še bom moral spremeniti. Pa ne zaradi padca, ampak zaradi življenja samega. Očitno je to precej spolzko in prehitro mine, četudi se ga stalno ne veselim.   1 teden po operaciji železje danes Seveda so bili ti 4. meseci precejšnja preiskušnja. Samsko življenje z eno delujočo roko je bilo, milo rečeno, izziv. Tako v fizičnem kot psihičnem smislu. Kot "dežurni" kritik družbe in odnosov skoraj moram zapisati, da sem bil kar precej žalosten, saj ljudje iz mojega življenja pred padcem, niso pokazali neke hude empatije. Seveda sem dajal videz, da vse zmorem, pa vseeno. Kot vedno je nekaj svetlih izjem. Saj vem, moja groba iskrenost ni ravno priljubljena in to "plačujem" vsak dan. Zanimivo, veliko pa so mi pomagali ...

Ob enem kupu starega dopusta, sem se odločil, da petke do konca junija preživim "doma". Tale prečka iz naslova mi je že dolgo stala v waiting listi. In tako se odločim, da je sedaj pa čas, da jo odpeljem. Parkiram dober km pred Predmejo in se po slikoviti cesti, z v skalo izvrtanimi tuneni, vzpnem do kolovoza, ki vodi do Čavna. Spotoma se vzpnem na oba Modrasovca. Nadaljujem po kolovozih do vzpona na Kucelj, kjer moram kolo nesti. Na vrhu se vidi do morja in sploh je lepo. Nadaljevanje je kar zahtevno, tudi iz navigacijskega smisla, saj poti praktično ne vidim in zgolj sledim gpxu. Že celo pot nisem pravilno razpoložen, nekaj mi ne štima v glavi.  Skrbi me, če bom pravočasno pri Brinu, premlevam zadnje dogodke, sporočila... in na tem mestu si v bistvu želim, da bi bil drugje.  Ko spet pridem do ceste imam možgane nastavljene samo še za gas do avta. Do Kopitnika. Tam pa se zavije na to "slavno" prečko. Dokler gre po gozdu, je vse ok, še posebno, ker je ogromno podrti...

Podaljšan vikend na Krku s spanjem v avtu me je opogumil, da sem se odločil, da za prvomajske počitnice ne bom doma. Že nekaj časa si ogledujem Finale Ligurio in okvirno sem si to zadal za cilj. Nekaj dni pred odhodom pa me je Matej začel spraševati, kaj bom počel čez praznike. Živa je šla veslat in tako bi on šel kam na kolo. Moj okvirni plan mu ni preveč všeč, ampak prav razdelanega drugega cilja pa nima. Ker bo Bobi jeseni vozil dirko Appenninica MTB Stage Race pade ideja, da bi prevozila etape in mu dala malo vpogleda v razmere. Od 7 etap so 3 krožne, kar je za naju pogoj in tako se odločiva, da začneva s tem, potem pa vidiva kam naprej. 26.04. vožnja do Porretta Terme Pozno popoldan se narišem pri Mateju s polnim avtom in začneva nalagati kombi. Stola, miza, štedilnika (ja dva), pa kanistri, pa posoda, pa hrana, pa vsa kolesarska oprema in še kaj. U jebembti, to bo kar zanimiva izkušnja. Ker ima Matej še nekaj logističnih obveznosti, je odhod iz Škofje Loke kar relativno pozen...