Srednječavenska prečka in skoraj slovo...

Ob enem kupu starega dopusta, sem se odločil, da petke do konca junija preživim "doma". Tale prečka iz naslova mi je že dolgo stala v waiting listi. In tako se odločim, da je sedaj pa čas, da jo odpeljem.

Parkiram dober km pred Predmejo in se po slikoviti cesti, z v skalo izvrtanimi tuneni, vzpnem do kolovoza, ki vodi do Čavna. Spotoma se vzpnem na oba Modrasovca.

Nadaljujem po kolovozih do vzpona na Kucelj, kjer moram kolo nesti.

Na vrhu se vidi do morja in sploh je lepo.

Nadaljevanje je kar zahtevno, tudi iz navigacijskega smisla, saj poti praktično ne vidim in zgolj sledim gpxu. Že celo pot nisem pravilno razpoložen, nekaj mi ne štima v glavi.  Skrbi me, če bom pravočasno pri Brinu, premlevam zadnje dogodke, sporočila... in na tem mestu si v bistvu želim, da bi bil drugje.  Ko spet pridem do ceste imam možgane nastavljene samo še za gas do avta. Do Kopitnika. Tam pa se zavije na to "slavno" prečko. Dokler gre po gozdu, je vse ok, še posebno, ker je ogromno podrtih dreves, ki jih moram preplezati. Ko pa se svet odpre

Sekulak

pa se pokaže nujnost koncentracije. Prevelika samozavest in pomanjkanje le te vodita v nadaljne dogodke. 

30 sec pred...

Na eni skalni stopnici, ki visi preveč v desno, proti robu poti, narobe ocenim širino balance in zadanem v skalo na levi. Tisti, ki kolesarite, veste kaj to pomeni na potki širine 30 cm... 

Ko poletim po zraku imam občutek, da sem v počasnem posnetku in to brez zvoka. Po glavi mi hodijo odgovori na vprašanja, ki sem si jih prej postavljal. Do trenutka ko prvič treščim v tla. V trenutku slišim grozen trušč in film gre v fast forward. Ne vem koliko poletov in pristankov sem pridelal, najmanj 2x sem pristal na glavi/čeladi. Ko se, bolj kot ujamem, zataknem v ene veje, mi, spet v počasnem posnetku, čez glavo prileti kolo, ki se ustavi še kakšnih 5 m nižje. Ko se nekako skobacam v sedeči položaj in vidim desno roko, ki je več kot očitno zlomljena, se mi stemni. Ne vem za koliko časa. Ob "povratku" se zavem, da se sam iz tega ne bom mogel rešit. Telefon sem imel pritrjen na balanci, torej moram splezat do kolesa. Le kaj sem mislil, da bo ostal na njej. No ni. Vidim moj oranžen bidon še nekaj m nižje in se spustim do njega. Žal je uničen in dragocena tekočina izgubljena. Sem pa ob tem zagledal telefon nekaj m v stran. In to nepoškodovan. Uf! Pokličem 112 in začne se kalvarija slabega signala, komunikacije, reševanja... Spotoma mi pride na misel, da moram nekako obvesiti Brina, da me ne bo in najti prevoz za kolo. Zato kličem Alenko pa Mateja. Vmes pošljem koordinate kar iz AMZS appa, ker iz 112 ne dobim SMS. Slišim se celo s kolegico, ki ima veze pri vseh kirurgih. Kliče me tudi policaj in mi indirektno grozi s kaznijo. Baterijo zelo hitro pobira in me že zaskrbi. Z reševalci sem večkrat na vezi, opišem jim stanje in dogovorimo se, da me oskrbijo in se peš odpravimo do njihovega avta, ker za nosila je pot preozka in prenevarna. Druga opcija pa je helikopter. Če bo tako, moram nazaj do poti. Ko začnem, dobesedno, plezati ugotovim več stvari: vse me boli, plezati z eno roko je zajebano, še 1x sem se rodil saj sem padel 30 m globoko. Ko z zadnjimi atomi moči uspem, se sesedem na tla in se zavem, da mogoče to ni bila najboljša poteza. Signal je še slabši in še sence nimam. Čas pa teče. Ko slišim premikajoče kamenje poskušam z žvižgi opozoriti nase. Pa je bil samo gams. Sta pa reševalca vseeno slišala  moje signala in bila kmalu pri meni. Z mojimi navodili me imobilizirata in z enim se odpravim proti avtu. Tekočine nimata. Drugi ostane tam, da počaka na tehnično in človeško pomoč, za dvig kolesa. Dvigniti se morava za 150 vm in to brez tekočine, v šprintarcah, ves sesut... Žal mi je, da sem se delal "taf gaja", sploh ker je bil helikopter že v zraku. Pri avtu dobim par požirkov vode, več mi ne dajo, ker jim je tako naročeno. Odpeljemo se do ekipe GRSjevcev, kjer me pregledajo in se odločijo, da me bodo oni odpeljali na urgenco. Med tem rešijo tudi kolo in ekipa, ki se vrne z njim, razširi med ostalimi podrobnosti lokacije in dejstva, da sem "pokuril" več življenj. Preko Šerkezija dobi o tem informacijo tudi Matej. Sami prijazni fantje, vendar ne morem mimo dejstva, da so zelo neizkušeni in so za moje reševanje porabili preveč resourcov (3 avti, 10, ljudi, polet in nazaj pristanek helikopterja).

Na Šempetrski urgenci se hitro odvije moj pregled, slikanje, narkoza, ravnanje roke, slikanje, mavec, opazovanje, posvet in odpustitev. Spet sami prijazni ljudje.

Med tem sta na pot krenila tudi Živa in Matej. V Ajdovščini prevzamemo kolo in gremo na Predmejo še po moj avto. V Kranju v dežurni dvignem še pain kiler in spet sem deležen navdušujoče prijaznosti.  Mogoče sem bil danes posebej dovzeten za to.

Doma pa kruta realnost, ko se slačim me vse boli, tresem se kot šiba na vodi in ko pregledujem svoje telo vidim, da skoraj ni delčka telesa brez ran. Še gate komaj slečem, saj se je kri na riti posušila skupaj z  njimi. Noč je naporna, kar sem seveda pričakoval.

Zjutraj pa klasični zapleti pri napravljanju (poskusi si natakniti nogavico z eno roko), opravljanju potreb, higijeni, pripravi zajtrka, pomivanje posode... Še tipkanje samo z levo roko je počasno. Vse skupaj skoraj smešno.

Ob pospravljanju nahrbtnika, sem videl, da je Frutabelo, v vrhnjem žepu, dobesedno zmlelo. Čelada je povsem uničena, majica strgana... Za kolo vem, da je odlomljena ročka za prvo zavoro, pa ročka za potopno, sedež močno opraskan, na okviru Matej ni videl večjih poškodb. Če to drži, je to 2. čudež.

Po vsem tem, mi ni povsem jasno ali mi je petek 13. prinesel nesrečo ali srečo. Vsekakor sem dobil kar nekaj naukov. Upam, da jih bom znal poslušati in živeti. Najpomembnejši, da bom znal izkoristiti novo priložnost....