#pojdiven

Zvečer me je že malo mikalo, da bi napadel kaj bolj resnega. Potem pa me je zmernost ustavila. Razmere so kar zahtevne in je bolje, da še malo "potreniram". Usmerim se na Planino pod Golico in kljub temu, da nisem zgodenj sem 2. na parkirišču. V senci po sankaški in kasneje po poti je kar trdo in seveda "zluknjano". Tudi Markljev rovt je še v senci. Ampak se že nakažejo današnji razgledi. Ker tudi višje nič še ne odjenjuje, se odločim, da bom vrstni red vrhov prilagodil zahtevnosti smučanja. Zatorej začnem s Ptičjim vrhom.Vzpon je kar zoprn, saj ni špure, sneg pa je pomrznjen, ampak ne gladek. razgled iz Pričjega vrha Pričakujem slabo smuko, vendar me preseneti, saj je ob roku gozda ali gladko in trdo ali razrito, vendar mehko. Je pa še zelo veliko kopnin in prav dolgo zvezna smuka ne bo več možna. Tri štiri sem na cesti za Belsko planino, ki ima enakomerno naklonino, je lepo gladka in posledično lahko napreduješ lepo v ritmu. Do planine. Naprej je pa čisto razbrazd...

Če sem v torek  mislil, da mi je šlo slabo, me je sredina tura, na domači 3angel, ubila. Za gor sem se mučil, kot da lezem na vsaj 3 tisočaka. Na dol pa sem se ustavljal vsakih 20 zavojev. Za zjokat! Krasen dokaz za vse, ki mislijo, da so športne postave in kondicija v genih. Na misiji sem namreč pridobil kar 10% telesne teže in to večinoma zaradi nepravilne prehrane. Tudi sedenje je temu pripomoglo, da ne govorim da je "energije" iztekla iz mišic, kot bi preluknjal vrečko. In to je naredilo 39 dni: top fizično pripravljenega modela, ki se ni ustrašil nobenega fizičnega izziva, je spremenilo v kavčarja. Kaj naredi leto, dve...? Po turi so me seveda bolele noge, vendar huje je to, da sem nekako uspel nategniti dimeljsko mišico in sem komaj hodil.  Športna prijateljica mi je svetovala sprostitveni tretma, ki sem ga v celoti upošteval in v petek sem se počutil olimpijsko. Posledično grem to preveriti, kam drugam, kot na domače smučišče. Res se mnogo manj mučim. Čeprav se ura ust...

Evo jaz sem nazaj in celo pot sem pogrešal naravo in gibanje. Zato sem že včeraj, kljub utrujenosti in nespanju, skočil na Kriško goro.  Ker sem si izposloval še en dan dopusta, sem zvečer preverjal kam bi lahko skočil na turno. Aida mi je dobro svetovala in zapeljal sem se do vršiške cesta. Zanimivo, da Kriška gora in Pod Kriško steno nimata absoltno nič skupnega. Res, da je to senčna tura, ampak so vseeno razgledi na ostenja  fascinantni. Neverjetno kako se mi pozna 39 dni sedenja v avtu in praktično ničelno gibanje. Tudi pridobljeni kg niso dobrodošli. Saj je šlo, ampak nisem agilen, kot sem bil prej. Čeprav sem po sledeh videl, da so predhodniki uporabljali srenače, potrebe po tem ni bilo. Celo pot sem bil praktično sam. Srečal sem, ob koči, dva turaša in še višje dva. Na vrhu, ki to ni, no na cilju, vsakič, ko sem tu, občudujem ta amfiteater obdan z stenami.  Če sem za gor mislil, da mi ne gre, sem pravo vrednost mojih nog spoznal na spustu. To je peklo, kot hudič. S...