#pojdiven

Plan, ki sem ga postavil v četrtek je zdržal vsaj za petek.  Res sem šel na hitro turo, res sem nastvavil na boost, ampak rezultat je bil drugačen od pričakovanega. Po cesti sem poganjal samo s svojo močjo, saj sem bil skoz nad 25 km/h. Če je hitrost padla pod to, je motor dodal malo moči in sem bil spet čez. Tudi v klanec ni bilo nič drugače. Čeprav sem se peljal zvezno sem na nogah imel občutek, da kolo bremza. V resnici pa je bilo to, ker je skoz vklapljal in izplapljal pomoč. Na točki, kjer sicer zavijen na trail sem bil v 37 minutah, sicer okoli 1 ure. Želel sem še preveriti ali lahko pridem na kolesu na Veliki vrh nad Zavrhom, kamor moram sicer kolo nesti.  Niti pod razno mi ni uspelo, ker je pač tehnično prezahtevno in če preveč pritisneš odnese zadnje kolo, ali pa te dvigne.  Dol je šlo hitro, samo brez prave igrivosti. Po cesti pa spet na mojo moč. Ker sem bil dovolj hiter sem šel domov samo po obleko in se kar na piknik odpeljal s kolesom. Ko se vrnem domov so š...

Po naporni nedeljski turi, sem si rekel, da moram v ponedeljek nekaj narediti na regeneraciji. Ker se mi je na "moj" teren napovedal Matej in ker sem želel najti prečko, ki jo neuspešno iščem že nekaj časa, se torej usmerim v gozd. Edini cilj je bil, da najdem to povezavo, da bi se lahko izogibal asfaltu med Brezjem pri Tržiču in Hudim. Spodleteli poskus iz vrhnje strani tokrat želim popraviti, da začnem od spodaj.  Že na cesti v vasi, se čudim količini peska, ki ga je očitno prinesla voda in vedel sem, da je dopoldan deževalo. Nisem pa vedel, da je bilo neurje. Hitro ugotovim, da je v gozdu vse mokro in ker so potke prepletene s koreninami, se pobijam kot ta velik. Klance po pravilu ne zvozim. Ko 1 x ugotovim, da je potka "presahnila" jo poskušam najti na drugi strani potoka. Rezultat je, da plužim po močvirju, mokre imam čevle, oblačila, ker se drgnem od mokro rastlinje. Sicer čez čas spet najdem potko in na koncu celo pridem na želeni cilj, vendar je vse skupšaj ...

Po napornem #kocevsko, sem sicer šel v četrtek na kolo, potem sem si pa vseeno vzel malo odmora. Od kolesa, da ne bo pomote. Sicer sem v petek tekel, v soboto pa se šel vodiča po Hruškem vrhu in Dovški babi.  Danes pa je bilo "treba" preveriti kako so se noge in rit regenerirali. V osnovi je bila ideja priti na Zelenico iz Z strani, s tem da sem želel najti povezavo med Begunjami in cesto, ki pelje na Kočo pri izviru Završnice. Na karti sem videl, da je dobra pot do Svetega Petra in potem nekaj peš poti, ki vodijo na in mimo Smokuškega vrha. Že od doma sem se usmeril na potke (izogibanje asfalta), ki jih poznam. Kar pa seveda pomeni dodatne km, višince in porabljene energije. V Begunjah mi je vse jasno, grem mimo bivšega smučišča Krpin in gor, u mater kako gor, strmo kot pes in naklon ne pojenja. Ko se cesta neha nisem prepričan kam in grem za pohodniki. Peljem samo nekaj m, potem pa kolo na hrbet. In to za kakšnih 100 vm. Ven pridem točno tam, kot sem predvideval. Od tam nap...

Matej in naš hrvaški prijatelj Bojan sta dobila naročilo. O kakšnem naročilu je govora, se mi je cela slika pokazala šele v praksi. Informacije, ki sem jo imel in je bila posredovana s strani Mateja, nekako takole: "a lahko v torek in sredo vzameš dopust, gremo prefurat kočevski konec, pa si dobrodošel, če greš zraven. Sicer je bolj gravel, ampak bo fino..." Ker sem res potreboval spremembo, ponudbo sprejmem. Kmalu dobim info, da bo to krožna tura in bo treba robo vozit s sabo (bike packing način).  Čez čas pride do spremembe, in sicer, da nama to ne bo treba, ker lahko robo spotoma pustiva v Kočevju. Za štart sta namreč določila Dol ob Kolpi.  V torek se tako ob 6h namalam v Škofji Loki in pičiva do Kočevja. Poiščeva hostel Bearlog , odloživa borši in nadaljujeva do Dola. Tam se na kavi dobimo še z Bojanom in njegovo ženo Mirelo in začne se mi svitati za kaj gre. V bistvu morata oba narediti promocijo za to krožno turo in sploh Kočevsko, Matej za Slovenijo, Bojan za Hrvaško...

Ko ne vem kam in ko je vreme nekaj vmes, se vedno zatečem k klasiki. Ena izmed teh je Dorbča. Danes sem celo gledal radarsko sliko padavin in napoved. Ker si očitno vse narobe razlagam, štartam v lepem vremenu, vendar me na Brezjah pri Tržiču že škropi. Namestin zaščito na nahrbtnik in to je bila sigurno najboljša poteza, saj je pri meni vse kontra. To namreč pomeni, da so bile to edine kaplje dežja, ki so padle na mene. Cel vzpon opazujem koliko je mokro in spolzko na potkah, ki prečkajo cesto. Ni videti prav hudo. Dokler se cesta ne konča in začne kolovoz. Na tem so namreč skale, ki so tako spolzke, da moram biti še na gor ful previden. Hitro ugotovim, da se vlažnost podlage menja, glede na to ali veter pride do tja ali ne. Od povsem mokrih do povsem suhih. To bo še žur na spustu. Proti vrhu je vse bolj vetrovno, kar je bilo tudi napovedano. Podgorska planina Ob koči sta že dva električarja v dobrih štiridesteh, videti povsem fit. Takoj usmerita pogled med moje noge in me "napad...

Dolgčas je res huda zadeva. Ko se že odločim, da je moje pisanje čist brez veze, se zgodi tak dan kot je danes. Samogovori, analize, razmišljanja...skratka 100 stvari se mi mota po glavi in potem spet vprašanje, zakaj pa ne bi zapisal. Pa kaj če jih bere samo peščica... Prejšnji vikend je bil kar naporen, kar se je še najbolj pokazalo v ponedeljek, ker sem bil 1. brez ideje kam in kako in 2. noge so bile težke. Ko pridem domov sem izmučen še od službe, vendar po pol ure ležanja in branja ugotovim, da je do spanja še daleč in zajaham kolo.  Takoj se usmerim v gozd in vozim po stezicah -  klasiko med vasmi pod Dobrčo. Ker mi noge počasi stečejo se usmerim proti Dobrči, ampak ker sem pozen in light (beri brez nahrbtnika z zalogo tekočine) si postavim samo časovni limit kdaj bom obrnil. Sem pa dovolj zgoden, da pot zaključim po gozdu. Naslednji dan imam nekaj opravkov in tudi vreme grozi.  Vsekakor kolo ne pride v poštev. Ker pa sem ugotovil, da hodim lahko, je čas, da prever...

Včeraj sva bila doma zelo zgodaj in sem imel na razpolago en kup časa. Projekt "stopnišče" sem namreč zaključil, ostale prčkarije niso imele neke prioritete in rešitev sem iskal v športu.  Glede na stanje obeh kolen sem namreč več kot 14 dni samo kolesaril oz dva dni celo počival.  Zadnje dni se je bolečina zreducirala na povsem obvladljivo in posledično me je zanimalo ali sem že sposoben narediti kakšen treking. In kje je to bolje preiskusiti kot na Kriški? Tako se pozno popoldan odpravim na test. Gor je šlo bp, dol pa sem s previdnostjo in počasnostjo uspel priti brez, da bi se stanje poslabšalo.  Prav zadovoljen se peljem domov in po radiu Elton John poje I'm still standing in lahko mu samo pritrdim.  Ampak to ni povod za zapis naslova, pač pa je to ime enega traila, no pravzaprav peš poti, ki vodi iz dela Tržiča (Raven) na Bistriško planino in sem se odločil da ga odpeljem danes predvsem  zato, ker sem o njem razlagal Brinu in je bil do nedavnega na vrhu zel...

Odkar živimo ločeno, imam kar nekaj težav, kako se povezati s sinom. Šele potem vidiš koliko komunikacije se zgodi tako spotoma. Ob obrokih, na hodniku, ob TV... Če tega ni, je vse tako posiljeno, preko msnja, pa kakšen klic sem ter tja. Obiski v Žiganji vasi so praktično nemogoči, najprej zato, ker je meni bad, pa tudi sicer se počutim nezaželenega. Tudi moja povabila na kakšen izlet so najstniku ponavadi bv.  Potem pa Marjeta posodi el.kolo Alenki in ker ga ne pride iskat, ostane na posodo še Brinu. Fant je v zadnjem tednu prevozil vse "moje" pogoste popoldanske cilje in se tudi oglasil pri meni. In tako pade dogovor, da greva na eno turo skupaj.  Izbira le te sicer ni mačji kašelj, saj vseeno nisem 100% prepričan, kaj mu bo OK, niti ne poznam kolesa in kaj lahko odpelje z njim. V grobem zastavim Pl. Javornik, Dom pod Storžičem in Mala Poljana. Ob 8h zjutraj že prašiva cesto in vedno je izziv "organca", da se na turi z "električarji" ne prekuri. Še dovol...

Pojma nimam! Ali pisati ali ne? Če pisati kaj in kako pisati? Pisati o svojih občutkih ali samo opisovati? A ni ti še bolj dolgočasno? Za koga sploh pišem? Kdaj sem sploh zanimiv, če sploh kdaj (ne samo ko pišem, tudi sicer)? In ja vem, spet "najedam", ampak očitno se res ne najdem😓. Navidezno in za marsikoga celo dobro življenje, je meni totalno prazno.  Poškodba kolena, se je izkazala za prekleto trdovratno. Moral sem celo počivati in edini potencilani šport je bilo kolesarjenje. Hoja mi še danes povzroča težave, o teku lahko samo sanjam.  Na vse to me Matej povabi, da bi šla za vikend v Rabac, tako divjo varianto, s spanjem v avtu in pure bike zgodbo. Glede na to, da je še 14 dni nazaj ležal v postelji, si mislim, da ga bom pa že lahko sledil, kljub zjebanem kolenu. Svojo namero objavim skupini in preseneti Irena, ki bi šla zraven. V Vitu naj bi spali 3? Problem reši Bobi, ki je izredno zanimiv model. To je 60 letni Matejev sotekmovalec na zadnji 4 Islands dirki, kjer sta...