Trese me...

Po naporni nedeljski turi, sem si rekel, da moram v ponedeljek nekaj narediti na regeneraciji. Ker se mi je na "moj" teren napovedal Matej in ker sem želel najti prečko, ki jo neuspešno iščem že nekaj časa, se torej usmerim v gozd. Edini cilj je bil, da najdem to povezavo, da bi se lahko izogibal asfaltu med Brezjem pri Tržiču in Hudim. Spodleteli poskus iz vrhnje strani tokrat želim popraviti, da začnem od spodaj. 

Že na cesti v vasi, se čudim količini peska, ki ga je očitno prinesla voda in vedel sem, da je dopoldan deževalo. Nisem pa vedel, da je bilo neurje. Hitro ugotovim, da je v gozdu vse mokro in ker so potke prepletene s koreninami, se pobijam kot ta velik. Klance po pravilu ne zvozim. Ko 1 x ugotovim, da je potka "presahnila" jo poskušam najti na drugi strani potoka. Rezultat je, da plužim po močvirju, mokre imam čevle, oblačila, ker se drgnem od mokro rastlinje. Sicer čez čas spet najdem potko in na koncu celo pridem na želeni cilj, vendar je vse skupšaj pogojno vozno in samo po dolgotrajni suši. Vrnem se kar po cesti, saj kljub nizkim številkam nisem ravno počival.

V torek je že jasno, da bo obisk Mateja v bistvu Mah sreda, zato grem preverit še stanje poti iz Gozda. Vse je OK, samo, ker jo vozim prepogosto, se mi zdi kar malo malo za "goste".

Ko se preštejemo za sredo, moram kar malo pomisliti, kako bom zadevo speljal. Iz 5 oseb število naraste na 8. Iz 2 avtov na 4. Ker se z Ireno zmeniva, da bo ona prinesla filane paprike in domač kruh, štejem krožnike in žlice, da o stolih sploh ne govorim. Vsega skupaj spravim za sedem oseb. Začnem dvomiti še o količini piva, ki sem ga kupil. Ampak, zadeve se začnejo odvijati: avte uspemo poparkirati po travi in parkirišču, zadnji Rok ugotovi, da je pozabil 1. feltno kolesa in ne more z nami (torej nas je 7), Simon prinese dodatno pivo in piškote in imamo pokrito še to. Za turo se odločim za relativno zahtevno, srednje dolgo pot na Bistriško planino čez Ravne. Matej "parodira" s testnim el. biciklom 

in kar nekaj debate pade na to temo. Spust naredimo po rock'rollu, ki se izkaže za kar zahtevnega, saj ga poleg mene še nihče ni vozil in logično je, da jih kakšna kombinacija preseneti. Malo nas lovi mrak, saj smo kar pozno štaratali, ampak na cilju smo ravno pravi čas za večerjo. Postrežem na terasi in ravno dobro začnemo jesti, ko se ulije. To pa je bil logistični podvig, vse spraviti po mojih ozkih strmih stopnicah v letno kuhinjo. Imeli smo se prav luštno.  

Matej planira podaljšan vikend na kolesu nekje v Italiji in zanj ne pride v poštev, da bi šel z električnim in ker sem največ jezikal, je kolo pustim meni, da nadaljujem test. Seveda jaz take zadeve jemljem zelo resno. Cel četrtek dopoldan sem razmišljal, kaj bi bila prava tura za 1. test. Na pamet mi pade Suharna, katere še nisem vozil, vedel pa sem, da je dolg makedamski vzpon in je to tura, ki jo z organcem ne morem izpeljati v popoldanskih urah, no vsaj od doma ne. Najprej moram zamenjati pedala, ostale nastavitve pustim pri miru. Pojma nimam koliko zdrži baterija. Edini podatek, ki ga imam je, koliko je včeraj porabil Matej (samo 1 črtico od 5), vendar mi je to sumljivo malo. Odločim se, da poskušam čim več odpeljati na eco nastavitvi. Prvi občutek je, da skoraj nič ne pomaga. Na cesti sem hitro nad 25,9 km/h in tako kolo poganjam samo s svojo močjo. Do Zg.Lipnice, kjer se začne makedamski vzpon, sem večinoma na cesti. Kolo je kljub 22 kg na njej hitrejše od mojega, ki ima nekaj čez 15 kg, predvsem zaradi gum, govorim brez pomoči elektrike. Ko se začne vzpon, pritiskam, tako kot sem navajen. Ob minimalni pomoči to pomeni, da peljem kakšnih 30% hitreje. 

Ob poti..

Ugotovim, da je način vožnje drugačen, v bistvu ne počivam niti sekunde, saj je kadenca konstantna, ker kolo "pobira" tiste špice, ki bi me sicer upočasnile. Malo se lovim z orentacijo, vendar hitro najdem želeni cilj.

Razgledan točka Suharna na Jelovici

Če gre za test, je treba narediti tudi kakšno reklamno fotko in če si sam je to kar zanimivo in zabavno.

Sledi zelo zahteven hupser, ki sem ga ravno tako bp zvozil v eko modu in 2. prestavi. Tega z mojim skoraj sigurno ne bi in to je res velika prednost el.kolesa. Ko po malo telovadbe najdem pravo pot za spust začnem zelo previdno. Ker da bi zvrnil kolo za 8,8 k€ mi pa res ni. Ko ugotovim fizikalne zmožnosti popustim pritisk na  ročke za zavore. Kolo drži špuro kot pribito. Gume so odlične in kmalu letim. Ko pridem na skok pa 😔, saj ga komaj odlepim od tal in tudi na hitri kombinaciji zavojev ni pričakovanega drsenja. NO FUN!!! Na naslednjo težavo naletim, ko je čez pot podrto drevo, v višini pasu. Ga je kar težko preložiti čez. Tudi tehnično zahtevni deli mi ne predstavljajo nobene težave. K temu seveda pripomore odlično vzmetenje (za mojo težo in način vožnje sicer malo pretrdo nastavljeno). Aja, kako hudiča do sedaj še nisem vozil tega traila, ki je btw odličen. Se mi je kar Marija prikazala.

Kako dobre so vilice (saj za ceno cca 2k€ tudi morajo biti) se je pokazalo, ko sem peljal po stopnicah in kasneje dirkal po koreninah. Amazing!

Ko doma parkiram po 43 km in 911 vm, baterija kaže 4/5 črtic. Niti 1 x nisem pojačal iz eko moda. Dosegel sem povprečje nekaj čez 17 km/h, kar je cca 30% hitreje kot ga imam običajno. Tudi utrujen sem bil bolj, kot običajno. Končno analizo naredim, ko jutri v časovni stiski, ki jo bom imel naredim kratko turo na turbo modu, v soboto, pa daljšo turo s kombinacijo. 

Zaenkrat: no ja....😕