Dinamično?!

Plan, ki sem ga postavil v četrtek je zdržal vsaj za petek. 

Res sem šel na hitro turo, res sem nastvavil na boost, ampak rezultat je bil drugačen od pričakovanega. Po cesti sem poganjal samo s svojo močjo, saj sem bil skoz nad 25 km/h. Če je hitrost padla pod to, je motor dodal malo moči in sem bil spet čez. Tudi v klanec ni bilo nič drugače. Čeprav sem se peljal zvezno sem na nogah imel občutek, da kolo bremza. V resnici pa je bilo to, ker je skoz vklapljal in izplapljal pomoč. Na točki, kjer sicer zavijen na trail sem bil v 37 minutah, sicer okoli 1 ure. Želel sem še preveriti ali lahko pridem na kolesu na Veliki vrh nad Zavrhom, kamor moram sicer kolo nesti. 

Niti pod razno mi ni uspelo, ker je pač tehnično prezahtevno in če preveč pritisneš odnese zadnje kolo, ali pa te dvigne.  Dol je šlo hitro, samo brez prave igrivosti. Po cesti pa spet na mojo moč. Ker sem bil dovolj hiter sem šel domov samo po obleko in se kar na piknik odpeljal s kolesom. Ko se vrnem domov so številke pokazale 40 km, 750 vm, stanje baterije 4/5, povprečna hitrost 22,1 km/h (halo?!  hitrejši sem bil na gor), moje fizično stanje: močno utrujen.

Zvečer dobim sporočilo od Irene, da je sama in bi si želela kolesarsko družbo. Ker sem jaz že na organcu prehiter zanjo, ona pa noče probati električnega, na hitro prevekslam pedala na mojega in se pač prilagodim. Sam s sabo sem tako ali tako že preveč...  Dogovoriva se za Tromejo. Zjutraj je šajba in edina skrb je, da ne bo prevroče: štaratva zgodaj, avto parkiram pod drevesi, veliko tekočine  s sabo... Kmalu ko se odcepiva iz ceste na Korensko sedlo, pa v daljavi že vidiva nekaj oblakov. Vsakič, ko se pokaže Z stran neba jih je več. Hitro se zapira in v daljavi se že sliši grmenje. Ne delava panike in lepo napredujeva. Ko pa prideva do križišča 2,6 km pred vrhom pa padejo prve kaplje. Namestiva zaščito na nahrbtnike in že se ulije. Edina možna pot je navzdol. Ščije tako, da komaj vidim avto, ki pripelje nasproti. Ko prideva do asfalta pritiskava kot nora. Od Rateč do KG sem jaz na max kadenci, ki je možna z mojimi zobniki. Stegna pečejo kot hudič, ampak na ta način se tudi grejem, saj temperatura v trenutku pade na 14 stopinj. Ko prideva do avta sploh ne veva kako se preoblečti, vse je mokro, teče od naju. No nekako uspeva. Nekaj min čez 9 se že peljava domov in se tolaživa, da sva vseeno uspela narediti 22 km in 500 vm. 

Doma se dolgočasim in ko okoli 1h pogledam na vse strani neba, je čista jasnina, oblaka nikjer. Nabašem se v avto in gas gremo hodit (kolesarit en morem , ker je vse premočeno, no predvsem čevlji so kritični). Rečem, si da že dolgo nisem šel krožne čer Polno peč. Imam kar težave priti mimo kolone, ki čaka na prehod meje na Ljubelju (to sva že prej gledala na Karavnkah in Korenskem sedlu in se spraševala, kam gre ta svet). Do Starega Ljubelja pritiskam na polno in sem gor v 20 minutah. Ko pa pridem na greben pa začnem uživat. Res je lepa pot in tudi kulisa.

Že tukaj je nekaj varoval in za foro posnamem tole fotko, malo v provokacijo feratarjem.

Ko pridem do Triangla, se odločim, da grem na 1. vrh na grebenu Na možeh. Ta je, mislim da, edini na katerega lahko splezaš brez varovanja (no ja, tudi tukaj ne bi bilo nič narobe, če bi te kdo malo pomerkal). Od spodaj ni videti nič posebnega, ampak sem kar dobro ponovil osnovno tehniko plezanja (položaj žaba, pa boki noter, pa izmenično leva desna...).

krasen razgled

Ker je to brezpotje, pač sam izbiraš smer in ko z vrha pogledam dol ne vem več, kje sem prišel.

Se kar malo lovim, da najdem varno smer, saj je skala zelo krušljiva in je preverjanje oprimkov in stopov nujna. Ko varno pridem do palic, ki sem jih pustil spodaj, se samo še rutinirano spustim do avta. Prav fino je bilo, ko sem se uspel umiriti in nehal dirkati. Sploh plezanje mi je dalo prepotrebno mirnost.

Za nedeljo planov raje še nisem naredil...