#Kočevsko

Matej in naš hrvaški prijatelj Bojan sta dobila naročilo. O kakšnem naročilu je govora, se mi je cela slika pokazala šele v praksi. Informacije, ki sem jo imel in je bila posredovana s strani Mateja, nekako takole: "a lahko v torek in sredo vzameš dopust, gremo prefurat kočevski konec, pa si dobrodošel, če greš zraven. Sicer je bolj gravel, ampak bo fino..." Ker sem res potreboval spremembo, ponudbo sprejmem. Kmalu dobim info, da bo to krožna tura in bo treba robo vozit s sabo (bike packing način).  Čez čas pride do spremembe, in sicer, da nama to ne bo treba, ker lahko robo spotoma pustiva v Kočevju. Za štart sta namreč določila Dol ob Kolpi. 

V torek se tako ob 6h namalam v Škofji Loki in pičiva do Kočevja. Poiščeva hostel Bearlog, odloživa borši in nadaljujeva do Dola. Tam se na kavi dobimo še z Bojanom in njegovo ženo Mirelo in začne se mi svitati za kaj gre. V bistvu morata oba narediti promocijo za to krožno turo in sploh Kočevsko, Matej za Slovenijo, Bojan za Hrvaško. Zahteve so bile zelo točne, obisk raznih točk, točno število objav storijev na IG, št. fotografij, koliko profi, filmčkov, članki... ni da ni. Hrvaška prijatelja sta na elektriki in ob zavedanju višincev in km me kar stisne, saj nisem navajen biti najšibkejši člen.

No pa pejmo. Kmalu se pokaže zakaj sva midva z Mirelo zraven. Fanta seveda rabita kolesarje/manekene, če želita narediti zanimive fotke/filmčke. Matr, kam je padel lepotni standard, če sem že jaz dober za manekena 😀. 

Seveda je vse podrejeno fotkanju. Kolikrat sem se peljal levo desno, pa postavil tako, pa drugače, sem nehal šteti zelo kmalu. Iščemo kao zanimivosti in nabirmo km. Omeniti velja Jelko kraljico, 

ki je kar zavidljivih mer in pa žago Rog, 

ki je bila v svojih časih eno največjih lesnopredelovalnih obratov. Saj gozdovi so lepi, ampak prav lepih pokrajinskih pogledom pa nismo priča. Sem pa tja preseneti kakšna lepa jasa. To pa je to. Še tako želenega srečanja z medvedom nismo deležni. V Kočevje pridemo mimo jezera in ker grozi ploha, naredimo samo obvezne fotke in zelo sem vesel, ker moramo narediti promocijo za Craft pivovarno Mat. Pivo Bunker me navduši, no pa tudi Kraljica ni slaba. 

Za nami je 60 km večino makedama, nekaj asfalta in kakšen km gozden poti. Vseeno se nabere za 1200 vm. Na celi poti smo pogrešali kakšno vsebino, no tudi hrano in pijačo in jo bomo težko priporočali (Bojan in Matej pač po službeni dolžnosti). Edina asociacija, ki mi pride na misel je "odmaknjeno".

Hostel nas navduši z opremo, domiselnostjo in vsem ostalim.  

Po priporočilo poiščemo pizzerijo Briški, kjer res dobimo zelo korektne pizze. Tudi sicer smo pozitivno presenečeni nad mestom  saj deluje živo, povsod je videl logo in brand Kočevsko in če bodo še naprej aktivni, jim mogoče celo uspe v turističnem preboju.

Tudi zajtrk, ki ga dobimo v hostlu, je odličen, saj je kar nekaj zanimivih jedi, kot je npr. jaboljčna marmelada z mandlji in odličnim domačim medom (ki ga btw ni bilo možno poskusiti nikjer na poti). 

V našem MTB svetu je Kočevje poznano tudi po svojem Trail centru, 

ki je tudi naša 1. točka ustavljanja drugi dan.. Ker smo zgodnji, tam še ni nikogar, vendar vseeno odvozimo 1 cel trail in jaz še polovico drugega - vse za namen filmčkov in slik. 

Še preden smo sploh štartali imam jaz že 300 vm in glede na obet mnogih km, me spet skrbi. Kot se izkaže kasneje bi moralo skrbeti koga drugega... Kmalu iz makedama pridemo na asfaltno cesto in v Kočevski reki pogledamo "naj" oreh, 

Reško jezero (ki nam deluje zelo bogo) 

in se potem začnemo vzpenjati na Strmo reber, ki je sicer bolj poznana cestnim kolesarjem in to iz druge strani, ker je kao najstrmejši vzpon v Slo. 

Dol res fino leti... in to do Osilnice, kjer pri Kovaču pojemo tortico. 

Tudi ta hotel je eden izmed naših POIjev. Sledi vožnja ob Kolpi. Omembe vreden je vzpon in ogled gradu Kostel. 

Malo zato, ker je hudičevo strm po vseh prevoženih km, predvsem pa zato, ker je zanimiv. V programu imajo tudi malo drugačen "escape room". Spet uspemo priti do piva Mat, tokrat z imenom gradu. Ker do avta ni več točk in potrebe po slikanju, mene pa rit noro boli, se dam v off mode in samo pedeliram. Sploh ne vem, kdaj vsi "odpadejo" in šele nekaj km pred ciljem se zavem, da sem sam. Ob avtu mi pogled na uro pove, da je za mano 98 km. Kljub bolečinam obrnem in se vrnem ravno toliko, da imam ob povratku okroglih 100 in dobrih 1500 vm. Ko pride Matej, mi pove, da je Mirela ostala brez elektrike, Bojanu pa je ostala 1 črtica. Zato sta jih zamenjala in počasi prihajata za nama. Osvežitev v ledeni Kolpi prija še pa še. Takrat sploh zares ugotovim kako sem lačen, saj sem od zajtrka pojedel samo eno tortico in eno frutabelo. Hrane pa v tej vasici ni za dobit (no saj je je bilo možno edino pri Kovaču). Tako samo popijemo pijačo in se poslovimo. Midva gas v hostel po torbi in na špagete v Briškija. Postanek narediva še v trail centru, da se spoznava z fantom, ki je ened izmed lokalnih intuziastov. Žal nama je povedal spet tipično zgodbo. Vse so delali sami, sedaj pa je to prevzela občina in jih poriva stran. Žalostno! 

Kaj zapisati za zaključek?

Zelo drugačna dva dneva. Kolesarsko nezanimiva. Poti ne bi priporočil nikomer, vsaj sedaj ne. Če bo kaj vsebine pa mogoče.  Mi smo to prevozili v 2 dneh, sicer naj bi se vozilo 4 (pojma nimam kje bi se spalo ostali 2 noči) Tudi izbor kolesa je kar problematičen. Jaz na 15 kg gorcu sem kar garal. Za gravel je nekaj km problematičnih. Treking bi bil še najboljši, po možnosti električen (ampak ni polnilniške infrastrukture).
Ampak mi smo se imeli fino. Meni je bilo res smešno gledat vse tri, ki so imeli stalno v rokah telefone, pa fotoaparate, pa GoProje (jaz celo pot nisem naredil ene slike in sem telefon ven potegnil samo ob klicih).

Foto in video materiala je toliko, da ga bom videl šele, ko naredita selekcijo in takrat bom mogoče kaj dodal v ta tekst. Malo smešno jih bo gledati, ker bom na tolikih jaz. No filmček, ko me ja Matej snemal na trailu, me pa zanima...

Nekaj slik