#pojdiven

Za nedeljski izlet je bilo bolj malo zanimanja, kljub temu, da je vremenska obetala. Na koncu se naberemo Irena in primorski Marko, ki je, HALOOOO,  kljub 68 letom prišel z organcem in z lahkoto sledil najinemu tempu. Naj že takoj na začetku napišem, da kdor je avtor tega tracka je za mene čisti car.   Dobimo se na P pred Škocjansko jamo in že takoj se usmerimo na peš pot po gozdu, do razgledišča. dober dan Reka Od tam nadaljujemo do letališča (no malo se vmes izgubljamo, ker ne vem ali Apple špara z GPSom, ali pa je bil track malo zamaknjen). Tam se po lepih travnikih in kasneje gozdu vozimo po singelcah oz. kolovozih vse z namenom izogibanja cest.  kao podhod Samo sredinski del vzpona opravimo po makedamski cesti. Ko pridemo ven iz gozda pa prekrasni cveteči travniki (narcise, perunike in še mnoge druge)  in lepi razgledi. Zadnji del je hudičevo strm in prav ponosen sem nase, da sem vse zvozil. Malo piha veter, da ni prevroče. Seveda se pofočkamo tudi s fotko,...

Že drugič nam je planiran Trdinov vrh padel v vodo, bolje rečeno v blato. Kljub temu smo, vsaj nekateri, odločeni, da nekam je pa potrebno iti. Simon najde "suho" varianto poti na Veliki Javornik, ki je vrh gozdnatega grebena, ki se razteza od Postojne do Cerkniškega polja. Na netu je vsak zapis na to temo povezan z gozdnimi živalmi, Predvsem medvedom. Seveda so zato pričakovanja velika 😎.  Parkiramo na zadnjem P v Cerknici in se zapeljemo po cesti skozi Dolenje jezero, ob jezeru s Simonom seveda zlezeva na razgledni stolp in mimo Otoka v osrčje gozda. Cesta je ves čas odličen, polikan makadam, primeren tudi za gravel kolesa. Kot smo nekje prebrali, če nočeš videti medveda, moraš gledati samo na cesto. Mislim, da se je Pero tega kar držal, midva s Simonom, pa sva ves čas s pogledi iskala po gozdu in kar tekmovala kdo ga bo prej videl. Vzpon je samo mestoma strm, sicer pa se lepo počasi vzpenja. Se pa zato nabirajo km. Ob poti malo raziščemo še eno staro italijansko kasarno. ...

A tistega, ki postavi to vprašanje prav zares zanima, kako si? Kako ločiti, koga to res zanima in kdo je najbolj zadovoljen, če odgovoriš da si dobro oz. se odgovoru kar izogneš? Je tudi pri nas že povsem enako kot pri angleško govorečih in lepo odgovoriš z istim vprašanjem? Kakorkoli, če koga zanima, naj poudari, da ga res zanima oz. naj vpraša bolj določeno, ker sicer sem pitchy 😋! Pa pejmo raje k tedenskem poročilu 😀. Vreme je tisto, ki kroji mojo aktivnosti in ker je vreme muhasto, se moram temu prilagajati. To načeloma pomeni, da pride na vrsto tek, ker lahko v časovnem oknu brez padavin to tudi izvedem.  Tako je bilo v ponedeljek in sredo.  V torek sem se, kljub resni grožnji padavin, vseeno odločil, da naredim en krog s kolesom. Blata sem imel v nedeljo vrh glave, zato sem vozil kar nekaj asfalta in nekaj makedama. Na traile nisem niti zavil. Usmeril sem se na Posavca, pa zavil na Jakobovo pot do Brezij, pa se preko Leš, Zadnje vasi vzpel na Bistriško planino.  K...

Ko se zvečer počekirava z Matejem in seveda glede na vremensko, ni spremembe v idejah. Pač nekaj kar vreme dopušča v okolici doma. Zjutraj je kar nekaj sonca in optimistično razmišljam, da bo samo topleje, če grem malo kasneje. Pa še menjalnik moram nastaviti. Žal mi nikakor ne ratuje in na koncu sem že pozen, mislim iz vidika, da se proti hribom že začne zapirati. Ker sem včeraj videl, da pod Košuto ni tako zelo blatno se usmerim tja. Dolžanova soteska je sedaj odlično urejena in malo si jo tudi ogledam.  Mi pa uspe prav boleč padec. Namreč, ko prečkam eno brv mi odnese prvo kolo. Ko se želim ujeti na nogo, mi spodrsne tudi ta. Prav zoprno se z ramo in glavo naslonim na ograjo. Drsi tako kot na ledu in še peš jo komaj prečkam. Čeprav sploh nimam občutka, da bi bil zelo počasen, me danes nekaj kolesarjev prehiti 😧. OK eden je električar, ampak ostala dva.., Ko pridem do Pungarta se že pripravlja na dež. Cesta do Šije je v veliki meri še pod globokim snegom in ker je povsem gnil, m...

Cel teden je bila bolj kot ne kislica od vremena, kot pravi Jure. Skupaj sem spravil dve kolesarjenji (Gozd - vzletišče in Planina Konjščca), nekaj tekov, hojo na Kriško in eno jutranjo turno Begunščico (po mojem mnenju zadnja turna smučarija v tej sezoni).  Sonca nisem videl kaj dosti in taka je bila napoved tudi za danes. Že včeraj sva se z Matejem menila, če kje kaže na kaj boljše vreme, da bi šli tja kolesarit. Na koncu je ostalo pri tem, da smo mokri lahko doma.   Ko se odločam kam, mi kolo ne diši, ker ne maram biti moker na kolesu, pa še povsod je blato. Ker je sneg že dobro pobralo, se odločim za Košuto. Cilj bom pač prilagodil trenutnim razmeram, Parkiram že takoj v Dolini in se preko Kala usmerim proti Kofcam. Spotoma občudujem skalo, drevesa, ki rastejo po njej, jamo... Prav zanimivo, da sem že nkrat šel mimo, pa si nikoli vzel čas za malo bolj podrobno raziskovanje. Tokrat sem to popravil. Ko grem proti Kofcam me prehiti kolesar in še enega srečam, ko se spušč...

Pretekli teden ni bil ravno najbolj, ne vem kaj naj napišem, ajde zanimiv. Prejšnjo nedeljo je deževalo in me je depra čist zdelala. Sicer sem odtekel eno desetko, ampak to je vseeno samo 1 ura proti 16 uram kavča. V ponedeljek in torek celo uspem na kolo, ampak kaj dosti več kot Bistriške in Podljubelja ne spravim skupaj. Naprej pa samo dež in turoba. V petek sem tako slabe volje, da ne grem niti tečt. Predvsem zato, ker nimam ideje kam iti v soboto, tudi če bo lepo vreme, ker je vse namočeno. Tako zjutraj delam na zapiranju stopnišča, čeprav imam čas to narediti do jeseni. Po kosilu se brcnem v rit in komaj zbrcam do Dobrče. Na spustu je steza presenetljovo suha in povsem kvalitetno se uspem izogibat blatu. Za nedeljo se odločim iti na Trdinov vrh in svojo namero objavin v skupino. Interesa, da bi šel kdo z mano, ni. Na srečo pa Simon prijavi, da gre s fanti nekam na Primorsko. Ker vem, da ima vedno kakšno dobro turo na lagerju, se takoj prijavim za zravem. Malo me sicer skrbi, ker n...

Po dveh dnevih mokrega smučanja je bil čas, da 1 x ostanem suh. Ideja je bila iti na kolo in to nad Ajdovščino. Pred časom sem na tem blogu  prebral zapis z naslovom Kitajski zid, ki me je pritegnil in glede na vrmensko časovno okno je bil krog ravno pravi.  Iz skupine se za družbo javi samo Irena in spet sva edina, ki očitno v njej iščeva tak smisel. Zapeljeva se do Ajdovščine in parkirava pred pump trackom. Že prej sem vedel, da so na tem področju naredili en kup trailov, sedaj pa se je pokazalo, da cela zadeva na polno živi, saj je kolesarjev na parkirišču kar nekaj. Midva se usmeriva mimo izvira Hublja navzgor proti Predmeji. Nekaj malega po cesti  večinoma pa po kar strmi rahlo razbiti poti. Se kar parkrat zgodi, da moram stopiti s kolesa. Na vrhu poti je lepo razgledišče, do kamor se večina pripelje z avti. Preseneti me, kako je urejena okolica. Kot da bi vse travnike pokosili in namenoma nanje namestili skale. Ni nama jasno kako je možno, da je bilo tukaj gor tolik...