#pojdiven

Lepa napoved, časa še pa še in če sem že naštudiral poljske poti do začetka vzpona, pa pejmo na Dobrčo. Nekaj se menim z občani Radovljice, pa imajo drugačne plane. Ko začnem vozit po gozdni potki se kar v trenutku odločim, da poskusim še eno varianto. Izkaže se za malo manj blatno, za malo več asfalta, zato tudi hitrejšo. Jesen je, vsaj kar se barv tiče res prelepa.  Ko srečam kakšnega kolesarja me čukasto gleda, kako sem blaten na povsem suhi poti proti koči. Noge so danes težke, se nisem uspel regenerirat od včeraj. Vseeno pribrcam na vrh v čisto spodobnem času.  Pri koči vse mize polne in celo povsem normalno ponudbo imajo. Razlika od nekoronskega časa je, da imajo šank zunaj, kar je za mene celo dobra rešitev za stalno. No saj ponekod to prakticirajo že dolgo. Temperatura je neverjetno visoka, tako da se soncu nastavljam v kratkih rokavih. Ampak samemu se prav dolgo ne da posedati. Spust naredim po peš poti proti Hudemu grabnu. Toliko pohodnikov po tej poti še nisem sreča...

Včeraj in danes sem kršil in grešil! Ob vsem populizmu, pisanju, govorjenu o držanju ukrepov vlade za zajezitev Corone, se resno sprašujem, kam gre človeštvo. No pa da ne bo take širine, se ustavimo pri Slovencih. Totalen razkol! En del gorečnež trobi eno stvar, drugi del nasprotno in to vedno bolj agresivno, netolerantno. Prav zanimiv antropološki pojav (želel sem napisati experiment, pa to že namiguje na zaroto). Prijatelj mi je npr. povedal, da se je ena gospa drla na človeka na drugi strani ulice, ker ni imel maske. Me prav zanima do kam lahko to privede? Je možno da bodo eni poskušali obračunati z drugimi...? Zanimivo se mi zdi, da izredno ineligentni ljudje sploh ne vklopijo možganov. Sodelevec je pred dnevi delil objavo v kateri je model delil svojo zgodbo prebolevanja Covida. Nič posebnega, razen seveda, da iz zapisa veje "poveličevanje" bolezni, ki pri njemu ni, po mojem mnenju, niti približno dosegla bolezenskih znakov gripe. Bolj me je pa zmotilo to, da je zapisal,...

V Podbrezju sem že skoraj 3 mesece in včeraj zvečer sem imel 2. obisk. Ni kaj, popularen človek sem 🤣. Še dobro, da sem potem do 11h zvečer sestavljal eno omaro in sem šel spat vsaj malo "pomirjen". Vsekakor sem si naslednji dan obetal lepega vremena. Zato me je zjutraj presenetila megla in turoba. Ko izvem, da smo že ta vikend prestavili uro, mi je sploh bad, saj sovražim zgodnjo temo. Po ritualu zajtrka, pranja cunj, se odločim, da grem na bicikel, saj je malo višje sigurno sonce. In je tudi bilo. Dokler sem se vzpenjal. Usmerim se proti Mevodju in naprej proti Dolgim njivam. Ko sem se bližal križišču, kjer pot zavije proti Brsnini, se na hitro odločim, da poskusim najti pot, ki gre proti Pečovniku. Iz nasprotne strani sem namreč že poskušal, pa se izgubil... Tokrat mi dobro kaže, vidim markacije in ko pot iz kolovoza zavije v gozd, tega ne zgrešim.  Potem pa glup, potonem v blato, ki se skriva pod listjem. Komaj se rešim, brez da bi stopil s kolesa. Nadaljujem in spet zap...

V petek sem normalno delal od doma, ravno smo sredi virtualnega sestanka, ko zaslišim zvok, ki me je najbolj spominjal na prihajajoči vlak v podzemni železnici. Traja, kaj pa vem, minuto in potihne. Čez kakšnih 5 minut ponovno, vendar tokrat malo glasneje. Pojma nimam kaj naj bi to bilo, vendar se ritmično izmenjuje in vse glasnejši je. Sestanek se zaključi in ravno s sodelavcem po telefonu obdelujeva zaključke, in se lahko sprehajam po stanovanju, ko se spet pojavi. Tokrat že kar grmeče, vlak je tukaj 😀. Grem za zvokom in pridem do kopalnice. Nekaj čudnega se dogaja okoli WC školjke. Odprem pokrov in bruuuuuhhhh voda bruha v curku iz WC školjke. Ravno dovolj hiter sem, da ne dobim vsega v obraz. Ko napišem šprica, to pomeni res šprica. Hitro zaprem pokrov, vendar to ustavi samo curek, voda še vedno teže izpod pokrova. Na srečo to traja cca minuto in potem enako kot v letalu potegne vso vodo nazaj s povsem enakim zvokom. No tisto, ki je ne tleh ne, tista čaka na mene, da jo pobrišem. ...

Delo doma sem zaključil ravno dovolj zgodaj, da sem videl, da je zunaj sonce, Z mahovo sredo očitno ne bo nič, zato pohitim na kolo, sam seveda. Če želim priti domov pred temo je Gozd prava izbira. Nič ne hitim, tudi ne ko pridem do vzletišča in ujamem še par žarkov. Super! Potem pa se začne niz dogodkov, ki se lahko zgodijo samo meni. Seveda skoraj vse po moji lastni neumnosti. Ker zadnje čase nimam s kom komunicirati, pišem blog, ki ga skoraj nihče ne bere in objavljam na Instagramu in FB. Zato pa je potrebna fotka, video, kaj kolikor toliko domiselnega. Pa ne pravim, da mi uspeva. Zato želim en del lepe jesenske poti posneti. Med vožnjo z eno roko, v drugi pa telefon, zapeljem na mokro korenino in zvis, še loviti se nisem mogel na roko, ker sem držal telefon. Je kar zaropotalo, ko so te stare kosti ubogale gravitacijo. Malo boli in grem naprej, počasi se sprostim in leti kot po navadi. Še zadnji skok, čez potoček, ki mi odlično uspe in že sem dol.  Po robu polja grem proti domu,...

Včeraj je bilo snega dovolj in res sem že hotel iti malo na bicikl. Napoved je bila lepa in tudi napovedane temperature so obetale. Bolje bi bilo kje na Primorskem, ampak kaj čmo. Zjutraj nisem hitel, ker sem čakal, da se bo kaj ogrelo. Se kar ni in hotelo, ampak sijalo je sonce in bo že. Že sama izbira kam naj grem mi je delala težave. Vse je bilo okoli snežne meje. OK grem proti Konjšci, ki je na južni strani. Takoj ko začnem kolesariti se pooblači. No poti gor to niti ne moti. Klasična kulisa na poti. Hitro ugotovim, da brez snega ne bo šlo, čeprav na 1. planino pridem brez težav. Spust po peš poti in snegu je na začetku kar adrenalinski. Ko pa pridem na makedamsko pot, ki se spusti na cesto proti pl. Javornik, me pa že nazebe. Še dobro, da je klanec proti planini dolg in se uspem ogreti. Zadnji del poti je mučen, v snegu lovim ravnotežje, kolesa mi vrti v prazno, ampak mi uspe. Matr, pa sem misli, da ne bom imel dela s snegom. Na planini pojem sendvič in dam na sebe vsa oblačila ka...

Včeraj se je iztekla moja izolacija in sem kao uradno zdrav in lahko hodim okoli. Takoj sem izkoristil in popoldan skočil na Tolsti vrh. Evforija ob tem je bila samo za objavo na social media. Danes sem imel večje plane. Najprej sem razmišljal o kolesu, ob jutranjem vremenu spremenil na hribe in ker sem bil že pozen, se odločim da bo izhodišče na Ljubelju.  Ne vem zakaj pozimi vedno rinem proti Stolu in Vrtači. Tudi danes grem po graničarski in takoj ugotovim, da je to napaka. 1. zato ker mi poslušnost odpove ena palica in 2. nihče ni še hodil tukaj in pol poti proti Zelenici gazim. Na zelenici vesel ugotovim, da je gaz proti Stolu narejena,  vendar ko pridem do znanega balvana gaz zavije proti Trianglu. Trmasto zagazim naprej, ampak tukaj je snega že bolj proti kolenu. Pot gre sicer zelo počasi gor in nekako tudi z eno palico gre. Že kmalu ugotovim, da v teh razmerah do Stola ne pridem v normalnem stanju in času. Na vse to se še pooblači in glej ga zlomka, začne snežiti. Ne m...

Nisem ravno družaben človek, ampak ko te nekdo takole na silo postavi v osamo, ni ravno enostavno. Hvala prijateljem za klice, saj je to edina neslužbena komunikacija, ki je vsaj malo podobna normalnemu socialnemu kontaktu. Ko takole gledam nazaj, se mi zdi, da to že traja in traja in ne da je minilo samo sedem dni. In ravno toliko jih je še pred mano 😂. Do včeraj je vse potekalo po "planu" NIJZja. Skratka, bil sem ubogljiv državljan. Včeraj pa me pokliče dobavitelj drv. češ danes bi jih pripeljal, Kaj naj mu rečem, glede na to, da jih čakam že več kot 1 mesec in da si drva že sposojam? "Ma seveda, prpel!" Ker nisem imel pripravljenega prostora, ga začnem pripravljati in spotoma ugotovim, da bi moral odpeljati veje v gozd, da naredim prostor. Ma kdo me bo pa videl, naložim v avto in odpeljem slab km stran. Uf, kakšen užitek je vozit avto 😎. Domov se vrnem kar po malo daljši poti. Prekršek št. 1. Ko pripelje drva, sicer skrbim, da sva res narazen in zato mu predlag...

Tiste, ki je zanimalo ste že izvedeli. Kakorkoli, sem pozitiven! V mojem oddelku smo se uspeli okužiti v 56,5% primerov. Očitno je hudič mnogo bolj kužen, kot sem jaz mislil/verjel, da je. Kakorkoli sem analiziral s kom sem bil dovolj blizu, dovolj časa, nisem našel kaj dosti oseb, sploh glede na časovnico kakor naj bi okužba potekala. Dejastvo je, da NIJZ nima pojma. Ko sem imel z njimi pogovor, ki je res kar dolg in relativno temeljit, jim nisem mogel dotajčati, da se moji kao simptomi in časovnica moje okužbe ne ujameta. Torej pojma nimajo o inkubacijski dobi, kdaj je kdo kužen in tako naprej. Tudi kako naprej je smešno, na mail dobiš navodila, ne odredbo, ne sklep, navodila... To in pa da moram poklicati svojega zdravnika, kar sem seveda naredil. Moja zdravnica mi kaj dosti ni imela za povedat, A rabiš bolniško in 14 dni od testiranje izolacija. Ko jo vprašam ali grem lahko na samoten sprehod oz. če se dobro počitim tečt v naravo, sam samcat, je odgovor. da ne. Moram biti doma, ker...

Približno vam je jasno, kaj si mislim o burleski, ki sliši na nekaj imen, jaz pa se zapomnim samo Covid. Bolj kot ne sem bil prepričan, da bo šlo to vse skupaj počasi mimo in v pozabo. Še ko sem izvedel, da je ena izmed sodelavk pozitivna si nisem kaj belil glave. Do tega trenutka, smo bili vsi v našem oddelku izredno pragmatični, nihče ni pretiraval z ničemer. Zanimivo, da je ta deklič pravzaprav najbolj skrbel za higieno njenega delovnega prostora (kar je v klicnih centrih, kjer si delijo delovna mesto zelo pomembno). Ta informacija je sicer završala, saj je bila uradno prva ukužena v celem podjetju (preko 400 zaposlnih), vendar sem uspel vse pomiriti. Ampak psiha je močna zadeva. V trenutku se je slabo počutilo kar nekaj sodelavcev. Naj povem, da je ta gospa sicer bila doma na bolniški, ker je prebolevala lažji prehlad, ki ga je spremljal tudi blažji kašelj - zato je tudi morala na testiranje. NIJZ se na informacijo sploh ni odzval (naš koordinator jih je obvestil). Tisti, ki so žel...