Moja zgodba

Delo doma sem zaključil ravno dovolj zgodaj, da sem videl, da je zunaj sonce, Z mahovo sredo očitno ne bo nič, zato pohitim na kolo, sam seveda. Če želim priti domov pred temo je Gozd prava izbira. Nič ne hitim, tudi ne ko pridem do vzletišča in ujamem še par žarkov. Super!

Potem pa se začne niz dogodkov, ki se lahko zgodijo samo meni. Seveda skoraj vse po moji lastni neumnosti. Ker zadnje čase nimam s kom komunicirati, pišem blog, ki ga skoraj nihče ne bere in objavljam na Instagramu in FB. Zato pa je potrebna fotka, video, kaj kolikor toliko domiselnega. Pa ne pravim, da mi uspeva. Zato želim en del lepe jesenske poti posneti. Med vožnjo z eno roko, v drugi pa telefon, zapeljem na mokro korenino in zvis, še loviti se nisem mogel na roko, ker sem držal telefon. Je kar zaropotalo, ko so te stare kosti ubogale gravitacijo.

Malo boli in grem naprej, počasi se sprostim in leti kot po navadi. Še zadnji skok, čez potoček, ki mi odlično uspe in že sem dol. 

Po robu polja grem proti domu, ko se vame zapodi psica, gospe, ki po mojem mnenju pobira ostalo repo s polja, po svoje krade. In lej ga pasjega hudiča, ugizne me. saj ne da bi mi nogo odtrgala pa vseeno.

Seveda razlaga, da tega pa njen pes ne dela in tra lala... Celo verjel sem ji, ker je ona imela slabo vest, se je pes tako odzval. Ma gremo naprej. 

Pridem domov, začem pospravljati opremo in kje hudiča je telefon? Matr,  2. v pol leta. Napravim se nazaj, vzamem lučko in že se peljem. Gruntam, kaj bi bilo najbolje. Spotoma me že napade groza, kaj če ga ne najdem, back up sedaj imam, je pa to moj edini vir interneta in jaz delam od doma. Že ugotavljam, da bom šel kar do Hoferja in kupil en paket. Ma grem do Brina, pa ga locirava, pa pokličeva... Pridem do Žiganje vasi in nikogar doma. Faaaaaak! Ma dokler je še vsaj malo svetlobe, ga mogoče najdem. Sedaj že sumim, kje mi je padel ven iz stranskega žepa nahrbtnika (ja, ja vem, ampak mora biti pri roki, saj veste slikce za SM). To je bilo na tistem krasnem skoku, kot se potrdi kasneje. Peljem se skozi Sebenje, ko opazim Brina s kolegi sedeti pri eni klopci. Ko ga pokličem se samo zasmeje, da že ve, ker je najditel poklical taščo, pa Aleša, osebe ki jih imam med favorites (btw, to moram še ugotoviti, kako lahko kličeš ob zaklenjenem telefonu). Pokličem ga in dogovoriva se za predajo. Sedaj je že tema in montiram lučko in odpeljem še tiste lepe km po polju in gozdu do doma.

Čisto običajna zgodba, mar ne...