Včeraj je bilo snega dovolj in res sem že hotel iti malo na bicikl. Napoved je bila lepa in tudi napovedane temperature so obetale. Bolje bi bilo kje na Primorskem, ampak kaj čmo.
Zjutraj nisem hitel, ker sem čakal, da se bo kaj ogrelo. Se kar ni in hotelo, ampak sijalo je sonce in bo že. Že sama izbira kam naj grem mi je delala težave. Vse je bilo okoli snežne meje. OK grem proti Konjšci, ki je na južni strani. Takoj ko začnem kolesariti se pooblači. No poti gor to niti ne moti. Klasična kulisa na poti.
Hitro ugotovim, da brez snega ne bo šlo, čeprav na 1. planino pridem brez težav.
Spust po peš poti in snegu je na začetku kar adrenalinski. Ko pa pridem na makedamsko pot, ki se spusti na cesto proti pl. Javornik, me pa že nazebe. Še dobro, da je klanec proti planini dolg in se uspem ogreti. Zadnji del poti je mučen, v snegu lovim ravnotežje, kolesa mi vrti v prazno, ampak mi uspe.
Matr, pa sem misli, da ne bom imel dela s snegom. Na planini pojem sendvič in dam na sebe vsa oblačila kar imam, saj se zavedam, da je spust do Medvodja dolg. Vse bi šlo razen nog. Zebe me kot mačka. Od talečega snega sem moker, blaten in prezebel, Fuck zakaj že? Ko pridem do Čadovelj si mislim, da se moram nekako ogreti in še kakšen lep spust bi mi prav prišel, da popravim energijo. Zato zavijem navgor proti Zavrhu po dodatnih 300vm.
Tukaj se pokaže sonce in res mi je bolje. Spust od tukaj mi je tako ali tako najlepši. Ne vem kaj mi je bilo, amapk v Tržiču zavijem proti Pristavi, namesto Podbrezju. No pa sem še malo podaljšal krog. Na koncu se je nabralo 59km in 1915 vm, osvinjan bicikel in vse cune za v pralni stroj. Lepe številke, Meni pa cel izlet ni prinesel nobenega zadovoljsta. Čist sem depresiven. Mogoče bi se moral pa zapit.
Bomo probal, tole zadnje. Enkrat čimprej. Pa mislim da dela boljše kot tole tvoje samotrpinčenje.
OdgovoriIzbriši