#pojdiven

Za preteklo leto ne bom izgubljal prav veliko besed. V glavnem je bilo bv. V celem letu sem mogoče sestavil mesec in pol, ko sem verjel, da se mi lahko živjenje obrne v drugo smer. Sem celo videl, ajde mogoče, svečko na koncu tunela. Ne vem ali je bil veter ali kaj drugega, ampak...  Upam, da stenj še tli in jo lahko prižgem nazaj. Še bolj pa upam, da imam dovolj razlogov in motiva za to.  Ves čas pa je bila, v resnici, moja edina mantra šport. Količina tega je bila v bistvu res nora in neponovljiva. Koliko aktivnosti je bilo v družbi in je bila dejansko dogodivščina žal ne vem. V enem kratkem trenutku se mi je zdelo, da kar nekaj. Sedaj pa ne vem več.  Vsekakor premalo. Ko bom znal odgovoriti kje je razlog, da temu ni tako, bom mogoče našel svojo svetlejšo pot. Za vse tiste, ki imajo radi statistiko, približno tako kot jaz, so spodaj podatki, ki mene zanimajo. Ker je še ena stvar, ki je bila dobra, šla v maloro (Movescount od Suunta), moram to sedaj gledati v excelu....

 o tem bom pisal tukaj; https://me2peking.blogspot.com/

Kljub temu, da na začetku leta to ni bil cilj, je sčasoma to postal.  O čem govorim? Govorim o 365 aktivnostih zunaj v naravi. Za vsak dan v letu ena. Ker se je tako obrnilo, da sem določene dneve naredil po dve, sem ta cilj danes izpolnil. In tako kot je prav na turni smuki na Trianglu. Istočasno sem dosegel 161 zaporednih aktivnih dni.  Ko sem se o tem pogovarjal z Juretem, je zamahnil z roko, češ saj kar 9 dni v letu, pa nisi nič počel...(seveda v hecu). Na Suuntu aplikaciji pa me je pričakalo tole obvestilo Očitno sem pa res pacient. Statistiko bom mogoče objavil, če bom imel možnost konec koledarskega leta.  Leto se po drugi strani za mene zaključuje tudi zato, ker od danes naprej #pojdiven ne bo gostil vsebine  kot je običajno, ker tudi aktiven ne bom več. No bom, ampak na drugačen način. Sem namreč član misije Triglavski ledenik v Peking, kar pomeni, da bom namesto športa sukal volan kombija. Če bom imel kaj za zapisat, bom to storil. Kogar pa zanima nas lahko...

Beseda je dala besedo in Mateji sem izpolnil obljubo, da ji pomagam pri vstopu v svet turnega smučanja. Najprej je bilo potrebno najti primerno turo, ki bo sicer kondicijsko dovolj zahtevna, tehnično pa ne pretežka in seveda plazovno varna. Kako je to pomembno se je pokazalo, ko je danes dva odneslo, sicer brez posledic, na Tolstem vrhu. To, da nista bila izkušena, je meni 100% jasno, ker sem včeraj hodil točno tam in videl očitne klože, ki so samo čakala na take... Po poti do izhodišča sva predelala teorijo o lavinskem trojčku, kako se uporablja, nasploh o varnosti in kako je pomembno to potrenirati. Govorila sva tudi o sami tehnični opremi.  Parkirava na idealnem mestu, tik ob začetku Žagarjevega grabna. Turašev presenetljivo ni in povsem v miru se pripraviva in osvojiva nameščanje smuči  in osnovni korak z drsanjem in ne dvigovanjem noge. Kičasto vreme in v tistem trenutku še zaprta proga sta ponudili izkušnjo, ki sicer ni ravno tipična za to turo - samoto in mir.  Pra...

Da sem se danes odločil za Goli vrh je krivo en kup naključij in nekaj tudi upoštevanje plazovne varnosti. Ker sem vedel, da je s parkiranjem na Jezerskem križ, še posebno pri kmetiji Ancelj, sem bil na izhodišču ob svitu. Vseeno sem presenečen, ker sem edini. Vse super, samo malo me skrbi, ker sem bil tukaj samo enkrat in nisem 100%, če bom našel pot. Usmerim se po letni peš poti, ker so vsaj markacije. Pred časom je tukaj hodil en pešak in mi vsaj malo daje potuho, da ne iščem markacij.  Seveda delam špuro. Ko se mi, že kar visoko, od desne pridruži nova špura, sem ful vesel. Žal vidim, da je to en z race smučam (zelo ozke) in  mi kaj dosti ne pomaga. No mi, z orentacijo. Me pa preseneti, ko mi prismuča nasproti. Matr, če je bil na vrhu, je bil pa res zgodenj. Seveda ni bil, ker mi špure kmalu zmanjka in spet gazim na polno. Ni sicer sonca, ampak nič ne de, vseeno so razgledi nori, malo drugačni. Storžič iz drugega kota Dol pa, ah saj ne vem kaj napisati. Že gor grede mi je ...

Napovedano lepo vreme, v hribih en kup novega snega... Kaj pa drugega, smučke v avto in gas. Da so razmere dobre sem tako ali tako vedel, saj sem vse dni razen četrtka smučal. Včeraj celo naredil povsem resno turo do Škrbine v Suhem ruševju.   Za danes pa sem si zaželel malo avstrijskega pršiča in se usmeril proti Dovški babi. Ker sem vedel, da je na izhodišču parkiranje problem se od doma odpravim kar zgodaj in ko takoj na prvem klancu po Dovjah padem v stoječo kolono 5 vozil, sem prav jezen. Nase, ker nisem šel prej in na nesposobne voznike, ki se vkopljejo na prvem pol resnem klancu. Ni drugega, enega po enega porivamo čez najbolj spolzki del. Vsi razen enega Volvota, ki ga je očitno vozil sposoben voznik, rabijo pomoč. Ko pride vrsta na mene, bp odpeljem, bolj pa me preseneti sitaucija, ki sledi, pravi mali čudež. Vsi od prvega do zadnjega me čakajo na križišču za Kepo, lepo umaknjeni na stran in me spustijo naprej. Konjiči pod pokrovom rezgetajo, gume samo čakajo, kdaj bo...