Vse je za nekaj dobro...

Napovedano lepo vreme, v hribih en kup novega snega... Kaj pa drugega, smučke v avto in gas. Da so razmere dobre sem tako ali tako vedel, saj sem vse dni razen četrtka smučal. Včeraj celo naredil povsem resno turo do Škrbine v Suhem ruševju.  

Za danes pa sem si zaželel malo avstrijskega pršiča in se usmeril proti Dovški babi. Ker sem vedel, da je na izhodišču parkiranje problem se od doma odpravim kar zgodaj in ko takoj na prvem klancu po Dovjah padem v stoječo kolono 5 vozil, sem prav jezen. Nase, ker nisem šel prej in na nesposobne voznike, ki se vkopljejo na prvem pol resnem klancu. Ni drugega, enega po enega porivamo čez najbolj spolzki del. Vsi razen enega Volvota, ki ga je očitno vozil sposoben voznik, rabijo pomoč. Ko pride vrsta na mene, bp odpeljem, bolj pa me preseneti sitaucija, ki sledi, pravi mali čudež. Vsi od prvega do zadnjega me čakajo na križišču za Kepo, lepo umaknjeni na stran in me spustijo naprej. Konjiči pod pokrovom rezgetajo, gume samo čakajo, kdaj bodo zagrizle v sneg in led. In ne čakajo dolgo. Pritisk na gumb ASR off in pedalka do podna in že letim proti belim planjavam. Ko ujamem občutek za power slide, ovinke vozim na polno. Ko vidim parkirane še zadnje vozila s pogonom na 2, vem, da se začne zares, saj od tam naprej ni več zvoženo, samo traktorske kolesnine. Tudi tukaj se Škoda in gume izkažejo, saj napredujem v nezmanjšanem tempu. Ko počez priletim v ovinek, za njim vidim dve turašici, ki sicer odskočita, vendar se ob tem zavem, da je divjanja dovolj in avto samo še spustim nazaj v sneg in tudi sam prešaltam na smučke.

Ker sem s porivanjem avtov "izgubil" pol ure in tudi štart je niže, kot sem pričakoval, zastavim s polnim obrati. Dokaj hitro ujamem dekleti in to ravno pravi čas, da se pustim "zapeljati" po bližnjicah, ki jih jaz ne poznam. Aida in Petra že vse vesta, saj je v avtu za mano čakal tudi njun prijatelj, sicer gorski reševalec Matej in sta že vedeli, da ena Scoutka drvi proti njima. Takoj se ujamemo in ker je njun ritem dovolj hiter, nadaljujemo skupaj. To, da sta športnici mi je seveda takoj jasno, že po tem, ko vidim, kako se gibljeta po strmem gozdu. Da pa sta tak format, pa seveda izvem kasneje. Obe licencirani plezalki, pa cestno in gorsko kolesarjenje in to vse precej na hard. To da vsi občudujemo naravo, pa verjeno ni potrebno razlagati.

Spotoma ugotovimo, da imamo več ali manj isti cilj in ko nas malo pod vrhom ujame še Matej, samo še potrdimo odločitev, da bomo turo naredili skupaj.

Ena izmed prednosti, če imaš družbo je, da ne rabiš delat selfija 😀

Po degustiranju žganih zalog (Petrina viljamovka je zmagala) se pripravimo na spust proti planini Rožca na A strani. Ker ni šel še nihče pred nami, moramo prečko šele narediti. Brez kož na smučeh v pol metra ni enostavno, še posebej ker je treba premagati še nekaj višincev. Ker sem 1. se kar namučim. Ampak potem pa sledi spust po pršiču. Juhuuuuuu!!! Ko opazujem Aido, ki je približno enako hitra kot jaz, močno pogrešam 1 cm več pod pancarjem, saj vidim, da moram jaz za isti užitek mnogo bolj garati. 

Ob koči se okrepčamo in spet vprežemo pse. Odločimo se, da ne bomo pretiravali in se bomo samo vrnili na Dovško, saj špure, ki bi nam ustrezala ni, kar pomeni gaženje. Ker sem gentlemen (Matej ima opravičljiv razlog) grem naprej. Čim sem spredaj in garam, izklopim možgane, pozabim na vse in samo rinem. Sploh se ne zavem in že sem daleč spredaj. Imam pa potem več časa za opazovanje in slikanje.

družba

Res je prekrasno. Zima z veliko začetnico. Na vrhu se je medtem nabrala kar kopica ljudi. Malo nas skrbi, da so že vse zvozili.

Na srečo se izkaže, da so bili vse to bolj novodobni smučarji, saj so ta strmo flanko pustili nedotaknjeno. Seveda to mi z veseljem izkoristimo. Smučarski orgazem. 

Aida v akciji

Tokrat je še po cesti prav solidno. Ko želimo presekati pot, po enih senožetih, se uspemo zaplesti v tako grmovje, da moramo sneti smuči in se plaziti, da se izvijemo iz objema vej. 

Prav nasmejemo se, saj sta Petra in Matej zelo visokorasla in tam, kjer midva z Aido uspeva zlesti skozi, onadva ne moreta.   

Turo in novo znanstvo potrdimo s pivom v Aljaževem hramu in odprtih ust poslušam plezalne zgodbe, da o dogodivšičah gorskih rešealcev sploh ne govorim. 

Lahko bi rekel, da je bil odličen dan!