#pojdiven

Sobotno kolesarjenje sem zaključil na kosilu pri Mateji in Miranu in bil posledično kar pozen. Človek brez obveznosti pa pozen?  Ja, kot sem pisal par objav nazaj, je bil to vikend, ko sem nujno rabil kolo. Matej je namreč po zaključku vodenja Francozov ostal v Posočju in me vabil na vikend kolesarjenje. Ker sem bil v soboto že dogovorjen in ker sem povabilo razširil še na skupino, je obveljalo, da k njemu in Živinemu bratu Luki, pridemo v soboto zvečer. Torej pridirkam domov, zmečem umazana cunje stran, na hitro vzamem sveže in alkohol. Pozabim na kar nekaj stvari in res se grozno bere, da ne pozabim substanc, ostalo pa. Irena je točna in trdi, da v njenega Berlingota (pazi V) spravimo 3 kolesa. Moj ta nov je hudičevo obavtn in ko komaj spraviva noter dva, jaz resno dvomim še o tretjem. No pri Željkotu moramo vse zložiti ven in se kar pomatrati, da vse zložimo nazaj, vendar nam rata. Zmaga za Ireno! Vožna mi je mučna in ker je Matej nestrpen vmes še tipkam. Slabo mi je tako, da ko...

Zadnje časa na veliko "vsem" razlagam, kako me zanima športni turizem in tako je beseda nanesla besedo in moja nova bosanska znanka Mateja, me je povabila na "ogledno" turo na Porezen. Ozadje povabila je, da njihov družinski prijatelj Tadej gradi apartmaje v Davči in za prihodnst razmišla tudi o tem, kako bi svojim gostom ponudil, več kot samo spanje. Zanimalo ga je, če en zunanji vidi potencial v njihovih koncih... Medtem, ko so fantje delali na fasadi bodočih apartmajev, se midva z Matejo od stavbe zaženeva v hrib direktno iz njihovega parkirišča. Na Poreznu sem bil večkrat, vendar nikoli s kolesom. Posledično sem ga doživljal povsem na novo. Turizem se počasi že nakazuje tudi v teh koncih. Lušten ribnik z glampingom Pot se za to kmetijo močno vzpne, vendar vsake toliko časa ponudi tudi s kakšno izravnavo v obliki travnika. Vreme sicer ni bilo kiči, kič, vendar po svoje z meglicami, malo skrivnostno.  Vrh se je vsake toliko pokazal, na drugi strani pa so s videle ...

Odločitev, da kolo prodam se je pravzaprav začela v Bosni, ko smo ugotovili, da so ležaji fuč. Ko sem prosil Blaža, da to urediva, se je naprej namučil, da je zadevo sploh razstavil, saj je bilo vse zarustano in bolj kot je razkopaval, več je opažal izrabljenosti. Sicer ga je porihtal, vendar obet večjih težav ni doprinesel k temu, da ga obdržim. Ker sem vedel, da če bom s prodajo odlašal, bom počasi to idejo spet opustil, sem ga kar tako za foro dal na bike.si.  Povpraševanja je bilo kar nekaj, vendar ogledat si ga ni prišel nihče. Še ko smo v sredo furali skupaj z Blažem, sva razpravljala, kaj je najbolj nujno za zamenjat.  Potem pa se v četrtek zgodi situacija, da mi pade v vodo ena skupna tura, zaradi katere sem imel kolo v Ljubljani. To situacijo izrabim, da grem furat Golovec, ki sem ga tako ali tako 1x želel. Istočasno pa me en potencialni kupec sprašuje, če je opcija, da kolo pripeljem v LJ. In se zmeniva, da ko zaključim s turo, se spotoma oglasim pri njih. Že ko zape...

Lansko leto sem na kolesu premagal 93.792 višinski metrov. Hm, veliko? V mojem svetu sploh ne. Npr. kolegica Irena jih je lani presegla 100.000.   Zakaj prvazaprav to sploh pišem?  Mogoče zato, ker sem jih že danes presegel 100.000 v letošnjem letu (samo za info 60 letni kolega Bobi jih ima sedaj že 136.000).  In bolj pomembno ali mi to kaj pomeni?  Ko se spomnim lanskega konca leta in ravno Irene, koliko ji je to pomenilo. Zadnje zimske dni je na silo nabirala po 200 višincev na turo in mislim, da ravno na pred božični dan presegla mejo. To ji je res veliko pomenilo. V bistvu sem ji to zagnanost zavidal.    Meni številka ne pomeni absolutno nič.  Vem, da mi ne verjamete, ker nenavsezadnje številke stalno omenjam. Ampak res, to je le zato, ker imam obilico časa in seveda so tabele, številke  del mojega življenja. Veliko raje (bi) delim(l) dogodivščine, prigode, občutja... Tega je res veliko, res da večina samo moje, osamljene...  Mogoče ...

To, da bi šel letos kolesarit v Bosno res nisem planiral. Že res, da mi je bilo pred 4 leti zelo všeč, ampak  omejitve zaradi corone, pa sploh neaktivnost pri planiranju dopustov, so me od takih zadev oddaljevale. Potem pa mi Matej prijavi, da ima prijav več kot sedežev v kombiju in bi mu prav prišel kot šofer (dodatni avto), pa tudi kakšne pomoči pri vodenju se ne bi branil. No... pomagam pa vedno rad 😀. Meni se avantura začne že v torek, saj se, kljub dosedanjemu izogibanju, tokrat moram testirati. To, da bi šoferja ne spustili čez mejo, si namreč res nisem mogel privoščiti. Kar vidim v BTCju (tam sem se namreč testiral) je meni nepojmljivo. Tisti, ki so se znašli, spet tolčejo silne zaslužke. Pa raje ne bom zašel... Seveda sem negativno pozitiven.  V sredo gre zares. Logistika je resna stvar in jaz najprej poberem Klemena, edinega, ki ga poleg Mateja in njegovega sina Jureta poznam. Jure je šel z nami samo logistično, sicer se je šel photo safari. Potem v LJ poberem in spo...

Teden mine hitro. Vse bolj mi je bv naštevat, kaj sem počel, saj je eno in skoz isto. Zase imam tako ali tako vse evidentirano v Suuntu. Ker koga pa slepim, da je to za kogarkoli interesantno... Če napišem, da sem v tem tednu presegel 200.000 višencev letos v vseh aktivnostih skupaj, kaj je to zaen podatek? Še meni je nepomemben. Kaj naj pa potem sploh pišem, če sploh? Ma mogoče kaj, kar odstopa.  Sicer to, da sem se spet dogovoril z Ireno, ni neko odstopanje, bolj pa to, da se sploh nisva več matrala z ostalimi. Seveda se tudi oni niso z nami. Njen Simon je bil žal v službi in sva pač šla sama. Njena želja po bolj gravel varianti po Pokljuki, pri meni ni bila najbolj sprejeta, zato je presenetljivo ona postregla z enim gpxom, ki je, ko sem ga pogledal na karti, močno obetal. Gor po makadamu do Uskovnice, potem malo po potkah do pl. Praprotnica in spet po cesti do Zajamnikov. Za tole sliko sem moral čakati v vrsti, pa še to se niso posvalkali iz kadra. Potem pa je sledil spust. Sic...