21 ur

Odločitev, da kolo prodam se je pravzaprav začela v Bosni, ko smo ugotovili, da so ležaji fuč. Ko sem prosil Blaža, da to urediva, se je naprej namučil, da je zadevo sploh razstavil, saj je bilo vse zarustano in bolj kot je razkopaval, več je opažal izrabljenosti. Sicer ga je porihtal, vendar obet večjih težav ni doprinesel k temu, da ga obdržim. Ker sem vedel, da če bom s prodajo odlašal, bom počasi to idejo spet opustil, sem ga kar tako za foro dal na bike.si.  Povpraševanja je bilo kar nekaj, vendar ogledat si ga ni prišel nihče.

Še ko smo v sredo furali skupaj z Blažem, sva razpravljala, kaj je najbolj nujno za zamenjat. 

Potem pa se v četrtek zgodi situacija, da mi pade v vodo ena skupna tura, zaradi katere sem imel kolo v Ljubljani. To situacijo izrabim, da grem furat Golovec, ki sem ga tako ali tako 1x želel. Istočasno pa me en potencialni kupec sprašuje, če je opcija, da kolo pripeljem v LJ. In se zmeniva, da ko zaključim s turo, se spotoma oglasim pri njih. Že ko zapeljem na dvorišče me skoraj kap, saj vidim tablo: Servis koles. Ta družina dejansko živi v sosednji hiši in seveda so mojstra prosili za nasvet in ogled kolesa. Ko ga je začel gledat sem ga hotel kar takoj naložiti nazaj v avto, potem pa presenečenje: dečko je videl nekaj pomanjklivosti (ne pa vse), vendar po pogovoru z mano v zvezi z vzdrževanjem, dal mnenje, da je to najbolj ohranjen bicikel tega ranga, take starosti, kar jih je videl. Da sicer bodo morali nekaj vložiti, vendar za 13 letnega mulca bo to top. Ker je bilo to za njegovo birmo sem spustil 100 EUR in smo si udarili v roke. Jebemti, še pedal in sedeža nisem mogel vzeti dol in zato smo se zmenili, da zjutraj pripeljem zamenjave in priskrbim dokumente.

Ko se peljem domov se šele zavem, kaj to pomeni. Počutil sem se približno tako, kot ko smo prodali 1. avtodom  In pred vrati je krasen vikend in en kup interesentov za skupne ture.

Zvečer šele začnem resno gledat za novim. Na zalogi ni nič. Najhuje pa je, da pojma nimam v katero smer naj se obrnem. Naj gledam XC rakete ali se usmerim bolj v all mountain ali celo enduro. Odločujočega nasveta ni in tako v igri ostaneta edina dva kolesa na zalogi, ki sta diametralno nasprotna. Spišem maila, ker upam, da bom kaj bližje odločitvi, če mi odogovorijo, medtem ko bom zjutraj pri zobarju. Pri zobarju se zadržim sigurno eno uro dalj kot običajno, saj je Andreja še tako nova, da traja in traja.  Norim k kupcu kolesa, da uredimo vse potrebo in v službo uspem priti direkt na sestanek. Iz sestanka naprej na seminar. Pizda, kdaj bom jaz kolo poiskal. Med pavzo pokličem oba trgovca. Eden noče slišati na temo popusta po telefonu niti besede. Medtem, ko pri drugem popust takoj izračuna in da ponudbo. Zatakne se, ko ji povem, da bi ga danes preiskusil in če je vse OK kupil in odpeljal. Kolo namreč ni sestavljeno in nimajo dovolj ljudi, da bi to naredili tako hitro. Ko ji popiham na dušo in omenil količino denarja poišče rešitev. 

Po seminarju dirkam v Križe skoraj v lokalno trgovino Grašca. Že na poti dobim SMS, da je kolo sestavljeno. Naredim test, plačam (to je bil še tudi zaplet, ker takega zneska ne moreš plačati s kartico - no vsaj jaz z mojimi limiti ne) in se odpeljem. Ob 16h, točno 21 ur po prodaji, se že peljem na turo z novim.