Sobotno kolesarjenje sem zaključil na kosilu pri Mateji in Miranu in bil posledično kar pozen. Človek brez obveznosti pa pozen?
Ja, kot sem pisal par objav nazaj, je bil to vikend, ko sem nujno rabil kolo. Matej je namreč po zaključku vodenja Francozov ostal v Posočju in me vabil na vikend kolesarjenje. Ker sem bil v soboto že dogovorjen in ker sem povabilo razširil še na skupino, je obveljalo, da k njemu in Živinemu bratu Luki, pridemo v soboto zvečer.
Torej pridirkam domov, zmečem umazana cunje stran, na hitro vzamem sveže in alkohol. Pozabim na kar nekaj stvari in res se grozno bere, da ne pozabim substanc, ostalo pa. Irena je točna in trdi, da v njenega Berlingota (pazi V) spravimo 3 kolesa. Moj ta nov je hudičevo obavtn in ko komaj spraviva noter dva, jaz resno dvomim še o tretjem. No pri Željkotu moramo vse zložiti ven in se kar pomatrati, da vse zložimo nazaj, vendar nam rata. Zmaga za Ireno! Vožna mi je mučna in ker je Matej nestrpen vmes še tipkam. Slabo mi je tako, da ko končno pridemo do Voljč, izgledam kot zelen balon.
Ne bi verjeli, ampak pivo je pomagalo! No nekaj njih. Na začetku razigrani se prav nasmejemo, vendar proti jutro zaidemo v precej bolj resne teme.
Zjutraj je oblačno in posledice noči so kar prisotne, zato se na pot odpravimo kar pozno. Štartamo iz Kobarida in asfaltni vzpon do Livka je v bistvu odveč.
Ko smo na makedamski poti, midva z Matejem padeva v debato in pozabiva prilagoditi hitrost ostalima. Sva pod vrhom pač "malo" počakala. V bistvu nama je prav prišlo, saj je Matej "moral" fotodokumentirati nekaj opreme in 1 x je moral on biti model, jaz pa fotograf.
Vreme nam ni služilo, zato so bili postanki kratki (vsaj od Irene in Željka). Res škoda, ker sicer je tukaj res prelepo.
Od koče naprej se začne spust, ki je iz Matajurja res vrhunski. Trail Matadown ponudi res vse možne izzive in tisti, ki vse to zvozi, je že kar v špici enduro kolesarjenja. Jaz seveda testiram kolo in se spoznavam z njim. Ni to ravno ljubezen na prvi pogled. Fino, da pred mano vozi Matej, ker jaz zato ne pretiravam, poleg tega pa on že pozna zanke proge (vozil 3. v treh dneh). Za končni spust najdemo en nov trail, ki naju z Matejem spet navduši. Sledi še cca 20 km ceste do Kobarida. Med tem, ko ves čas jaz utiram zrak Ireni, Matej pa Željku, razmišljam o tem kako sem lačen, saj sem zaradi svoje neumnosti pojedel samo eno Frutabelo in o tem, kako se dimenzija take ture spremeni, ko si fizično tako močan, da po 1600 višincih bp pritiskaš proti cilju v skupni dolžini 52 km.
V Volčah na hitro skupaj vržemo eno pašto. Zložimo stvari v avto, s tem, da Željka sedaj pelje Matej. Ob prvih kapljah dežja pičimo. Irena je preutrujena za vožno, zato jaz prevzamem volan in iz Berlinga iztisnem vse konjiče, da sem doma ob uri, da še operem cunje in se pripravim na nov teden.
Celoten vikend je bil tako intenziven, da imam občutek, da sem bil na daljšem dopustu. In zato NUJNO rabim kolo in ZATO sem tako norel, da ga kupim. Omogočil mi je tono novih dogodivščin, doživetij, občutkov, čustev... in v "tabelco" bom lahko označil, da sem oba dneva kolesaril v dobri družbi.
Komentarji
Objavite komentar