Bosanska Bajka

To, da bi šel letos kolesarit v Bosno res nisem planiral. Že res, da mi je bilo pred 4 leti zelo všeč, ampak  omejitve zaradi corone, pa sploh neaktivnost pri planiranju dopustov, so me od takih zadev oddaljevale. Potem pa mi Matej prijavi, da ima prijav več kot sedežev v kombiju in bi mu prav prišel kot šofer (dodatni avto), pa tudi kakšne pomoči pri vodenju se ne bi branil. No... pomagam pa vedno rad 😀.

Meni se avantura začne že v torek, saj se, kljub dosedanjemu izogibanju, tokrat moram testirati. To, da bi šoferja ne spustili čez mejo, si namreč res nisem mogel privoščiti. Kar vidim v BTCju (tam sem se namreč testiral) je meni nepojmljivo. Tisti, ki so se znašli, spet tolčejo silne zaslužke. Pa raje ne bom zašel... Seveda sem negativno pozitiven. 

V sredo gre zares. Logistika je resna stvar in jaz najprej poberem Klemena, edinega, ki ga poleg Mateja in njegovega sina Jureta poznam. Jure je šel z nami samo logistično, sicer se je šel photo safari. Potem v LJ poberem in spoznam Štajerskega predstavnika Bojana in ko se na zadnji Slo črpalki ustavimo, še ostale udeležence iz Mahovega kombija: Primorskega posebneža Primoža, Voljaše: Marjano, Andrejo, Mateja, Joža in simpatično "frkljico" Matejo. Google nas usmeri čez Sl.Brod in čez Bosansko mejo še nisem prišel tako hitro: prvi in edini na prehodu. Se je pa potem začela počasna kalvarija, ki je sicer tipična za bosanske ceste. Km kar niso hoteli skopneti in ko se po 10. urah potovanja končno ustavimo v Fojnici, je to pravo olajšanje. Na hitro se vsi skupaj "vselimo" v apartma in kako homogena skupina smo, se izkaže, ko brez najmanjšega problema zasedeno postelje in se zvrstimo v eni kopalnici. Za futr nam priporočijo restavracijo Kamin, ki sicer ni tipično Bosanska, ponuja pa širok spekter hrane in seveda piva. Za mali denar se vsi kvalitetno najemo in napojimo. Pred spanjem se malo spoznamo, no seveda nam pomoč nudi nekaj alkohola. Pretiravamo ne, saj smo vsi v pričakovanju jutrišnjega kolesarjenja.

Za zajtrk smo zelo pragmatični, z Matejem nakupiva nekaj bureka in kruha. S sabo imamo sir, pa kavo, pa še kaj in z dobro koordinacijo uspe 11 ljudi pojesti v jedilnici za štiri in spotoma poskrbeti za higieno in vse potrebno. Ja, to ni za vsakogar. Samo za ljudi s + pristopom. In mi ga imamo! Na izhodiščni točki gre zares. 

Punce poskrbijo za ogrevanje

Razdelimo se na tiste, ki gremo s kolesi od podna in na tiste, ki se s kombiji pripeljejo do Brusnice (cca 900 m višje). Za Mateja in Klemna vem, da sta "huda", Primož bi po vsem napihovanju moral celo vleči, le Bojan mi je bolj kot ne uganka, kar se sposobnosti tiče. To me je zanimalo bolj zato, ker vem kako je tura naporna od Brusnice naprej in če bi pretiravali, bi znalo biti moteče naporno. Ko se po ravninskem asfaltu postavim na čelo, bolj zato da vsilim svoj ritem in ne bi Matej preveč potegnil, kmalu ugotovim, da sva jim s Klemenom takoj ušla (z Matejem ponavadi voziva tako, da je eden od naju spredaj, drugi zadaj zato njega ni z nama). 

Hmm, pa res nisem navijal. Počakava na prvem klancu in nadaljujeva v še bolj zmernem tempu. Spet so zadaj. S Klemenom se spogledava in glede na to, da imava track potegneva naprej. Ko Klemen bolj verjame svoji navigaciji, kot moji in tudi logiki, še on ostane zadaj. Tudi prav, grem pa na off, v možganih mislim. To seveda pripelje do tega, da ga žgem. Ko se vmes malo "zavem",  me prešine, da bi bilo zanimivo, če bi bil na vrhu skupaj s "kombijaši". To mi doda kakšen watt ali dva in ko že mislim, da mi bo uspelo, me cca km pred vrhom prehitijo. Za cca 900 vm in 18 km sem rabil urco in pol in za njimi nisem več kot to, da dobijo pijačo na mizo. Good enough!  Med tem se je skupina povečala za Ozrena (našega bosanskega prijatelja) in njegova dva varovanca.  Od tu naprej se začne tipična tura, po to kar smo prišli. Barve, prostranstva, 

nošnja koles, 

porivanje, 

to je bil razlog moje "jeze"

spusti, 

skratka kolesarska avantura. 1. dan nas malo preganjajo motoristi in ko jih želim malo okurcati me presenetijo s kontra prijaznostjo, pravim nemškim ass kisingom in me totalno "razorožijo". V turo pašejo tudi padci, Matejin je skoraj brez posledic 

za vsak slučaj vseeno razkužimo

in pusti samo umetniški vtis. Jože jo ne odnese tako dobro in mu krvavitve iz nosu nikakor ne uspemo ustaviti.  

Nič nas ne ustavi, da ne bi uživali. In ko pridemo na cilj, 

pojemo fenomenalne pite, popijmo pivo dva... in padejo vse klasične komunikacijske bariere. Raznorazne debate ob ognju znotraj ali zunaj pod zvezdami odkrijejo marsikatero tančico o nas. Skoraj bolj kot kolesarjenje me pritegne antropološko psihološka plat ljudi in fascinira me kakšna je razlika med tem kar mislimo, čutimo in kako živimo... Beda in blišč, po Matejino... Bomo to kdaj presegli?

Naj napišem, da sem se tokrat kmalu po tem, ko smo prišli v Bosno odločil, da telefon izključim in sem nedosegljiv. V osnovi tako ali tako ni signala. Sicer se je z veliko muko dalo kje ujeti črtico, ampak kdo me bo pa pogrešal. Zato še svojih slik nimam. Ker je podobno naredila večina, smo ves čas porabili za klepet, opazovanje, šale... Zelo dobro in vzpodbudno!

Drugi dan je sledila tura, ki je klasika in po številkah nič posebnega. Od kolesarja pa zahteva veliko. Seveda pa tudi da veliko. 

Razen Bosancev in Primoža jo vsi zmoremo in spet sem presenečen, kako močno orodje/orožje je psiha. Voljaši niso najmljajši (sicer sem se močno zajebal, ko sem napačno ocenil Marjano in Mateja, kot starejša, saj se je izkazalo, da sta celo pikec mlajša od mene) pa so z nasmehom na ustih in z dobro voljo vse zmogli. Na videz celo z lahkoto. Ob prihodu do koče spet ponovimo ritual tuširanja, ki je spet zgodba za sebe in potrjuje, da so redki za bosansko avanturo. Vodo smo namreč pogreli na štedilniku, prelili v tuš vrečo, morali pravilno dozirati še mrzlo in se potem v eni baraki stuširati. Izkušnje iz avtodoma so bile zelo koriste, saj sem jaz za sebe potreboval samo kakšen liter ali dva... Tudi to smo izpeljali z odliko. Za obrok je poskrbel Ozren in nam napekel tono čevapčičev in popekel 2 toni lepinj. Ostanek večera je bil podoben prejšnjemu, mogoče smo bili malo bolj nežni na alkoholu. Se pa vidi, da se stara tudi Mah, saj ni niti predlagal kakšnega kolesarskega dodatka, kar sem doživel prvič 😜 

Zadnji dan na Prokoškem jezeru je ponudil psihološki preobrat oz. demonstriral to kar zadnje časa rad "predavam". In sicer kako pomembno je, da znamo obvladovati pričakovanja, se o njih pogovarjati, paziti, da ne predstavimo napačnih... Za kaj gre?  Klasična zadnja tura ima delček, ki je malo prepaden. Andreja se tega boji. Ozren in Srđan Mateju predlagata kao lažjo pot in jo predstavita, kot pot skoraj brez dodatnih višincev. Matej in vsi ostali verjamemo, si ustvarimo pričakovanja o turi in se temu primerno "oborožimo" s tekočino in hrano. No temu ni bilo tako in takrat je edinkrat zavaladalo nekaj slabe volje. Samo zaradi napačnih info/pričakovanj. Ko sem "jeznim" skomuniciral vse ozadnje  (edini poleg Mateja sem ga v celoti poznal) iz nahrbtnika potegnil dodatno vodo, dobil pomoč še od ostalih, se je razpoloženje vrnilo v prave tirnice ravno pravi čas, da smo oddirkali top naravni pump trak z naklonom. V dolini na pivu smo že delali pozitivne zaključje na Prokoški del. Da pa ne bi prehitro zaključili s stresom je poskrbel Mah, ki je mislil, da je izgubil/so mu ukradli denarnico v kateri je imel tudi dokumente od Primoža. Zaradi tega smo malo spremenili plane o večerji, namesto v Travnik smo se odpeljali kar v center Fojnice in na parkirišču je po temeljiti preiskavi vsega (izgledalo je kot bi iskal mamila) našel pogrešano, skrito pred samim seboj v spalki. Uf, smo bili veseli. Je takoj padla runda. Nočna vožnja do Banja Luke je bila hudičevo naporna, predvsem do Jajca, kjer smo našega vseveda Primoža pustini, da je krenil v nove podvige. Mi pa v hotel in na zadnji žur v lokal Bajka, kjer smo ob glasbi in pivu vztrajali do konca (😁 ob polnoči so nas vrgli ven, to pa je žur ja.)

Zadnji dan je namenjen furanju trailov nad Banja Luko, ki jih vzdržuje Ozren. Jaz takoj zjutraj še poskrbin za miren prehod meje (beri se testiram).  Potem pa gas. Moram priznati, da bi bilo škoda to izpustit. Sploh Jože, ki je po duši pravi spustaš pride malo na svoj račun. No tudi jaz sem nekje tega ranga. Po furi še zadnje pivo, pakiranje in spet vožnja. Kosilo pojemo kar v avtu skoraj v koloni (sem moral parkirat medtem ko so moji sopotniki čakali na hrano) na Bosansko/Hrvaški meji. Čevapčiči za na put so bili odlični. Čakalna doba zmerna in ko si enkrat na avtocesti vključiš tempomat in .... čakaš da mine. Pred Hrvaško/Slovensko mejo se še zadnjič ustavimo in slovo je res prisrčno z obljubo, da naredimo after v bližnji prihodnosti.  Tudi na tej meji smo kar hitro skozi in pot do doma je rutina.

Kaj napisati za zaključek? Tokrat so mi to doživetje oz. presežek naredili ljudje. Tudi Primož, ki ga res nisem maral, je dal svoj pečat. Nenavsezadnje smo se šalam na njegov račun najbolj nasmejali.. Pa bestiča iz frankiča (interna šala Mateje in Klemena, ki jo nima smisla razlagati), pa še in še... Seveda je bilo tudi vse ostalo dobro, Bosna pač ne razočara. Mnogim bo to ostala Bosanska bajka.

p.s. vse slike so Matejeve. Zapis dopolnim, ko dobim ostale....