Dve leti je že od smrti mojega fotra in takrat sem naredil spominski vzpon na Triglav in se zavezal, da bom vsako leto v tem obdobju tako počastil spomin nanj.
Lani sem zavezo izpolnil samo delno, ker na vrh nisem šel, amapk varnost in sploh situacija sta mi v opravičilo.
Ko sem letos iskal primeren dan, ko se bodo poklopile razmere, vreme in čas, sem seveda naletel tudi na objavo enega fanta, ki je svoj poskus vzpona na Triglav objavil na youtubu. Posnel je tudi svoj padec, ki se je na srečo končal brez posledic. Ker se je v kritiko vmešal še Šerkezi, je nastala nora debata na FB, ki je šla po moje povsem izven meja dobrega okusa. Šerki me je razočaral tudi zato, ker je kao 1. človek GRSja (vsaj po izpostavljanju, če že ne po funkciji), ki pa, po mojem mnenju, bolj skrbi za svoj imiđ, kot da bi bil res vzgojen. Ne bom se spuščal v analizo debat, ki si jo lahko naredi vsak sam, če se loti branja komentarjev. To sem omenil zgolj zato, ker je ta objava v meni vseeno vzbudila zavedanje, da zimski vzpon na našega očaka nikoli ni izica in se je nanj treba pripraviti tako fizično, kot tudi psihično. In ja, Šerkezi, tako bi lahko izkoristil narcisoidnost mladeniča 😉. Pomislil sem na to, ali sem jaz dovolj izkušen (čeravno sta se lani tukaj ubila dva, po mnenju vseh, zelo izkušena alpinista). Malo me je skrbela tudi poškodba kolena, ki jo kar ne morem sanirati.
Po resnem razmisleku in res krasni napovedi, se odločim, da poskusim to nedeljo in se seveda o samem naskoku na vrh odločim na Kredarici.
Štartam ob 5h iz Krme in sam samcat, po zdaj pa res že dobro poznani poti, pičim...
Po začetnih bolečinah v kolenu, predvsem zaradi težkih gozjarjev in nahrbtnika, se le te z ogretostjo skoraj povsem umirijo. Na Prgarci (cca 1/2 poti do Kredarice) ura pokaže (ja tokrat jo pa imam na roki), da sem spodobno hiter, ampak daleč od svojih rekordov.
Edini moj opazovalec na poti me spremlja kor dolgo
in pobegne ravno, ko sem povsem pri njem in ga želim slikat še od blizu. Sonce me ujame daleč pred vrhom, kar tako ali tako ni bil cilj.
Že pred Kredarico vidim nekaj ljudi na poti proti vrhu in tako se, glede na svojo počutje (ne rabim počitka), samo opremim z derezami, cepinom, čelado in malo pod steno se še oblečem v povsem zimske cunje, saj je veter hudičevo mrzel. Preseneti me bolečina v zapesju, ki je, mislim da, posledica ohlajene ploščice. Kljub temu, da od daleč ne izgleda, je pot več ali manj povsem zasnežena, kar je sicer fino, da z derezami ne praskaš po skalah. Ja pa res, da v takih razmerah še nisem bil. Govorim o mehkem snegu. Tega res nisem pričakoval, ker to zahteva povsem drugo koncentracijo. Ker ko stopiš ne veš, kaj je spodaj, tudi cepin gre dostikrat cel v sneg, brez opore. Tudi prečenja so zato problematična. Me prav zanima, kako bi se poskušal kdo ustaviti, če bi se stop v mehkem snegu podrl? Kdo lahko govori o izkušnjah v takih razmerah, mislim, kdo je treniral to?
Srečam pet ljudi, ki je vzhod res pričakalo na vrhu. Pri stolpu so še štirje, 2 Hrvata in 2 Avstrijca.
Vsi ki sem jih videl, so bili nad dobro opremljeni. Štirje smo bili sicer brez pasov (tisti ki smo bili solo, vmes tudi eno dekle). Vse, razen Avstrijcev, sem videl tudi v akciji in edino en Hrvat, je po moje precenil svoje sposobnosti (ga je pa kolega zato varoval).
Previdno se spustim in na Kredarici
spet prevekslam v jesenko opravo. Na delu poti je tako toplo, da bi z lahkoto bil v kratki majici in tisti, ki sem jih srečeval so tudi bili. Pot dol se noro vleče, sploh ker je kopna (sneg se začne šele na cca 2300 vnm) in koleno me začne horonsko boleti. Na začetku sem še nekaj potekel, potem pa samo še kruncal proti avtu.
Seveda to ne bila spominska tura, če ne bi razmišljal o fotru. Zanimivo je, da sem prišel do kar nekaj novih spoznanj, ki pa so tako intimne narave, da jih ne bom delil na blogu. Poleg, kar nekaj ostalih skupnih zadev, imava definitivno skupno ljubezen do hribov.
Fotr pogrešam te! In drugo leto ti spet pridem bliže...
Komentarji
Objavite komentar