Dolomiti 26.07.2024 - 04.08.2024

Že dolgo ne pišem bloga, pa ne zato ker nimam kaj zapisati, ampak ker ne vem za koga sem v resnici pisal in kakšen smisel ima vse skupaj. Vse večkrat pa se mi zgodi, da ne vem kaj sem kdaj počel in kako je bilo... skratka pogrešam en dnevnik kamor se lahko zatečem po podatke, spomine... Pa dajmo poskusit z enim zapisom, pa bomo videli.

Mogoče velika prelomnica, za cilj dopusta, se je zgodila, ko mi je Robi ponudil ugoden najem Vančka. To mi je bilo nekako nujno, za uresničitev ideje, da bi obiskala Dolomite. Nekaj dni prej sem ga lahko pripeljal na domače dvorišče 

in se lotil priprave. Ker je pravi avtodomar kaj dosti dela nisem imel, saj je bilo skoraj vse potrebno že v njem. Moral sem montirati prtljažnik in še nekaj malenkosti. No, pa svojo robo in hrano...

V petek na poti iz službe poberem Bojano in ko naloživa še njene stvari sva ready to go. Prvi cilj:  Bike park Lienz. Izbereva pot brez cestnin, da bi že spotoma užila čim več razgledov. Po poti se počasi vračajo spomini, kako je potovati z ADjem. Ko se odločiva za kratek postanek, čim bolj v naravi, se v popolnosti začnem zavedati, da nisem z osebnim... Ker je minilo mnogo let od kar sem še potoval z avtodomom in ker so se vmes razmere, s spanjem izven kampov, močno spremenile, me kar malo skrbi kje bova našla prenočišče. Na Park4night ni bilo vzpodbudnih informacij in ko se pripeljeva v Lienz je res videti vse bolj kot ne NO GO.  Po nekaj obračanjih se odločiva za centralno parkirišče, za katero pa res vem, da se ne sme "kampirat". Seveda imava olajševalno okoliščino. V soboto tam namreč poteka dirka v DHju, tudi za Slo prvenstvo. In ker imava kolesi, se lepo pomešava med njih in tudi v resnici v miru prespiva. Še pred spanjem, se sprehodiva do gradu, kjer poteka koncert neke skupine, ki naju ravno ne navduši. Vsekakor ne toliko, da bi kupila karti.  

Sobota

Zjutraj je prav zanimivo, ko se zapeljeva mimo vseh teh DH mašin in se usmeriva na cesto za vzpon, namesto na gondolo. Makedamska cesta se strmo in kontstantno vzpenja. Ko preide v kolovoz, sva že skoraj na vrhu današnjega cilja, jezerca oz zalogovnika vode za delanje snega.

Kljub prepovedi, vsak Avstrijec, ki pride do njega, v njem tudi zaplava. Pa reci potem balkancu, da on ne sme...

Sledita dva noro lepa in nadelana traila: Peter Sagan in Family. Prvi, označen z rdečo, je celo lepši, kot 2., moder. Oba pa noro dobra! Res uživava! Še Bojani se riše nasmeh na obrazu.

Parkirišče se nama ne zdi najbolj primerno za kuhanje kosila, zato se zapeljeva do Siliana, kjer poznam takega luštnega in ven potegneva stola in v miru poobedujeva. 

Sledi premik, do tistih pravih Dolomitov. V Cortini je gužva, da je kaj, midva pa preko prelaza Falzarego potegneva do prelaza Valparola. Ko zagledam primerno parkirišče na hitro zavijem ostro levo preko grbine in glejga hudiča dolgega z nizkim avspuhom. Na srečo drgnjenje le tega, po tleh, na njem ne pusti posledic in tokrat je šola vožnje avtodoma ugodna. 

Sprehod že ponudi prve prave razglede.

Kam greva jutri?

Da ne bo pomote, kampiranje je povsod prepovedano, ampak avtodomov, kombijev, strešnih šotorov, navadnih šotorov, skratka vse oblike prenočevanje so prisotne. In ja, nihče nas ne preganja.

Nedelja

Za prvi plezalni dan je Bojana izbrala smer M. Speciale z oceno V+ ki ima 10 raztežajev v višini 300m, katero je že plezala in se ji je zdela primerna tudi za mene. Izbere različico, kjer pred zadnjimi raztrežaji zapustiš steno in odplezaš prečko. 

M.Speciale

Naj razložim, da sem jaz začel plezati, tako bolj zares, leto in pol nazaj, s tem da sem bil vmes še 2 x na operacijski mizi in kar nekaj časa out in nimam alpinističen šole in... Dost opravičevanja 😅.  Izkušenj nimam, zato je Bojana lead in vedno ona pleza naprej in skrbi za varovanje, orientacijo... kar je v nenavrtanih smereh kar zalogaj.

Ko prideva pod steno pa šok. Pred nama je, kar pa vem, vsaj 6 navez, kar nekaj jih leze v tri, uf se bova načakala...

Na srečo se ena naveza pred nama, ko so že v steni, premisli in se "abzajla" in nama na ta način lepo sprostijo vstop. Plezarija je luštna, meni mezinec, ki sem ga zlomil nedolgo nazaj in neustreno zdravil v samooskrbi, ne dela pretiranih preglavic in zelo lepo napredujeva. 

Razgledi med plezanjem

V steni se gneča sprosti in jo nimava vse do sestopa, ko naletiva na ene počasnele, ki se "abzajlajo" (kateri je slovenski izraz za to? Spust po vrvi? hmmm? naj bo kar abzajl 😎) kot da bi....

Analiza preplezane smeri 

Po prihodu "domov" pa stole ven in uživanje na sončku ob jedači in pijači. Kdo pravi, da se ne sme kampirat? 😜

Ker je za ponedeljek v planu kolo sledi premik do Colle Santa Lucija. Parkirišče ni bogve kaj, sva pa sama in imava lep razgled 

Ponedeljek

Zjutraj sva zgodnja,

saj mene skrbi promet proti prelazu Giau, ker morava del vzpona opraviti po cesti na ta prelaz. Na srečo je promet znosen in hitro sva dol z asfalta. Sledi pa noro strm in zelo gruščnat del. Veliko časa kolo porivava, 

ampak ko se ozreš okoli sebe je trud poplačan.

Prvi cilj je koča Averau,

peš se vzpneva na vrh s kočo Nuvolau (2574 m),

ki nudi prelepe razglede na okolico

Ko se vrneva do koles, je gneča neznosna, zato jo nemudova pobriševa dol. Prvi del spusta je malo zoprn, saj je kar strmo in zelo gruščnato.

tukaj je že fino

Ko pa prideva malo nižje je pa samo še užitek. Prekrasen flow in prelepa narava.

Kot bi mignil sva pri avtodomu. Nabralo se je 1279 višincev in 28 km.

Odmaknjenost parkirišča nama omogoči, poleg hrane in pijače zunaj, tudi zunanje tuširanje. Zakon! Še vodo natočim na vaškem vodnjaku.

Izkazalo se je, da so najboljši pozno popoldanski premiki, saj je takrat največ možnosti za dobre parkirne lokacije. Predvsem na prelazih. Tudi tokrat, na prelazu Giau, najdeva odlično, s travico za vančkom, kjer malo posediva, 

dokler naju mraz (sva le na 2282 m) ne prežene, najprej na sprehod, potem pa v "dnevno sobo".

Torek

Ko gledam to goro (Ra Gusela 2595 m), 

na katero imava plan plezat, po smeri z 8. cugi in 270 m višine, imam tremo. Saj ocena (V) ni težja kot pred dnevi, ampak kaj pa vem, meni je smer videti na pogled težka.

Ker sva pa tokrat povsem sama ima Bojana težjo nalogo. Predvsem glede orientacije v steni in kje so možnosti varovanja. Vse suvereno izpelje in meni ni težko slediti. Plezanje ne presega mojih zmožnosti in zadovoljstvo na vrhu je veliko.

Razgledi pa oooooo (saj vem skoz isto, ampak meni je to res top shit).

Spust je kar dolg in del ga opraviva kar po tako imenovani ferati (kar to definitivno ni) v nasprotno smer. 

Popoldan preživiva na sončku, na travici, saj se nama nič ne mudi, ker na naslednji lokaciji ne računam na gužvo, ker je P ob cesti, nekje vmes na poti proti Cortini oz. Pocolu. Res sva sama!

Sreda

Zjutraj sva res zgodnja, ker tokrat pa res napadava prelaz Giau po cesti iz druge strani in zopet strah pred avti in motorji. Vse pripraviva, jaz tudi namažem verige in prislonim kolesa ob prtljažnik in skočim po bidone. S tem seveda zazibam vančka in hop Bojanino kolo pade, sicer na travo, ampak tako nerodno, da se odlomi ročka prve bremze. Ni prostora, da napišem vse kletvice, ki sem jih izrekel. Kolesarjenja je za ta dopust konec. Ajde, rešitve, rešitve!!! Bojana potegne ven plezalni plan in me usmeri na prelaz Falzarego. Že drugič se vzpneva nanj in tokrat zasedeva zadnje možno parkirno mesto. Ker sva vstala tako zgodaj, se nama vse shaja in sva povsem dovolj zgodnja za vzpon. Smer se imenuje Via del Buco Alto, ima 9 cugov in 310 m, ocene 5+

Stena, ki jo je "treba" preplezat

V smeri sva sama, je pa še nekaj plezalcev v sosednjih smereh. Tokrat imava težave slediti smeri vzpona in se kar loviva, kje postavljati štant. Bojana del smeri potegne po svoje in ko želiva vstopiti v najtežji del nikakor ne najdeva ustreznega varovanja, kljub sugestijam sosednjega plezalca. 

Udoben štant visoko zgoraj

Raje se odločiva za lažjo varianto  te smeri (Via del Buco Bassa) in iz stene izplezava pač malo bolj levo. Ocene smeri so posledično lažje in ne presežejo IV.  Jaz se ne pritožujem 😂. Spust je kar zanimiv, po mostovih, lesenih stopnicah..., pot je seveda posledično turistično oblegana.

Zanimiv spust

Ker najin parkirni prostor ne dosega standardov 😃 sedenja zunaj, se spustiva malo pod gostišče Strobel, kjer sva sama. Čez dan seveda mimo vozijo, ampak ponoči je pa povsem mir.

Četrtek

To parkirišče je bilo dovolj dobro tudi za izhodišče do smeri Cengia Martini (ocena V, dolžine 175m in 5 raztežajev). Že sam dostop sva začinina s plezanjem po strugi aktivnega potoka. Pod steno pa spet gneča v najini smeri. Poljaki so bili počasni da je kaj. Sva kar obsedela pred vstopom in čakala na primerni trenutek. Ki kar ni prišel in ko so začeli prihajati še drugi, sva začela. Bojana se je na štantih družila več z njimi kot z mano. Ker je bilo meni samemu med čakanjem dolčas, sem se afnal s selfiji.

Izplezala sva pred tuneli  oz. razgledni postojanki iz časa Avstroogrske, ki so seveda turistična atrakcija in dostopni po navadni poti, po kateri sva se tudi spustila. Popoldan naju je prešlo nekaj ploh in neviht, kar naju sploh ni motilo. Tako ali tako sva se premikala proti Colfoscu. V Corvavi me je kar malo stisnilo, ker sva prišla na področje kjer se množično kolesari in sva povsod videvala kolesarje in tudi jaz sem imel dve turi planirani v teh koncih.

Petek 

Cilj plezanja je bila stena Oscura della Luna. 

stena levo spodaj v senci

Ko sva hodila proti njej se mi je kar malo za malo zdelo, da greva v tako neznatno zadevo, namesto, da bi se usmerila v mogočno osončeno steno v ozadju slike. Tokrat greva prvič plezat v navrtano smer, posledično so ocene "frikarske". Za smer Cavallo senza nome (7 raztežajev in cca 200m) nekateri vodnički pravijo 5c+, nekateri pa 6a. To pa že je na moji meji, sploh ker imaš na sebi en kup opreme in nahrbtnik. Res je plezanje tokrat zahtevnejše in ker nisem vplezan in mi tokrat, predvsem pri izpenjanju, nagaja še mezinec, me v najtežjem raztežajo navije in moram celo počivati. Jaz sem zadovoljem, ker sem vseeno zmogel, Bojana pa zelo uživa. Spust je adrenalinski in vmes že razmišljava, da se naveževa, če ne celo abzajlava. Varno prideva do potoka, ki uprizarja vse mogoče vragolije.

Na naslednjo destinacijo se odpeljeva, preko prelaza Gardena, do prelaza Sella in tam zasedeva eno zadnji kolikor toliko spodobnih mest. So pa kajle za niveliranje obvezne. Na spoznavnem sprehodu (predvsem iščeva kje je dostop do stene)  spet neumorno slikam, saj me narava res impresionira.

Ko se vrneva v avtodom, spet malo poškropi, zapiha močan veter in močno se ohladi (12 stopinj kaže termometer).  Hvala za delujočo pečko.

Sobota

Za zadnjo smer Bojana izbere Via Freccia bis (ocena IV, dolžina 140 m, 5 raztežajev). V steno greva zelo zgodaj, ko je zunaj še skoraj peklensko mraz (11 stopinj). To pa zato, ker sva na poti dobila povabilo na 50 letnico Tomaža, Bojaninega sošolca iz faksa. Takega vabila se pač ne odreče in posledično prilagodiva pot in časovnico.

Smer je še za mene lahka in zato uživaška. Hitro jo preplezava, vmes skočiva še na vrh prvega Sellinega stolpa. 

Seveda pa spet: razgleeeediii.

Spust delno narediva po abzajlu. Še tam, kje bi lahko šla okoli, raje izbereva ta način, ker je pač fun!

Zgodaj sva pri vančku in ker je gužva spet nora, jo takoj popihava dol. Na poti najdeva kotiček za kosilo in ker imava kao dovolj časa planirava pot brez cestnin. Spet prevoziva en kup prelazov (Passo Fedaia, Passo Staulanza... ), mislim da od znanih nisva bila samo na Passo Pordoi. Pot se vije in vije, gor dol, ovinki... ko pa prideva na ravnino pa krožišča. Milijonkrat prestavim in začne me boleti levo koleno od stalnih pritiskov sklopke. Vmes se jaz okopam v reki, ker se mi ne da tuširat v mali kopalnici, vidiva prometno nesrečo v tunelu in seveda stojiva v zastoju. Saj lahko se potolaživa, da sva videla marsikaj, kar sicer nebi, ampak časovno udobje se je spremenilo v ravno prav, da ne govorim o utrujenosti. 

V Mavhinjah se parkneva na Tomaževo posest. Bojana se na hitro uredi in že sva na žurki. Teli zamejski Slovenci so carji. Jedi so morske, vino in pivo v potokih in celo živa muzika godalne skupine, katere član mislim da Tomaž še vedno je. Sicer bi večkrat rabil prevalajca, ampak saj kaj dosti nismo govorili. Bojana je po dolgem času srečala sošolce, ki so bili med povabljenci in to ji je res veliko pomenilo. Jaz sem "zdržal" do 2h in spet je bilo noro dobro, ko sva se lahko samo ulegla v, sedaj domačo, posteljo. 

Nedelja

Zjutraj v miru pozajtrkujeva in se odpraviva proti domu. V Šenčurju narediva malo demostracijo avtodoma Bojanini družini. Še skok do Podbrezij, čiščenje vančka in ko ga vrnem "uradno" zaključim dopust.

Za konec 

Dolomiti so zakon! Že res, da je kar gneča, ampak kljub mojemu strahu, sva midva imela zelo malo težav s tem. Vse noči sva spala na divje, brez enega samega problema. Narava je prelepa in sedaj sem prišel na okus, kaj in kako se da tam kolesarit. Bo treba ponoviti! Tudi možnost plezanja je praktično neskončna.

Midva sva bila samozadostna in razen za kruh nisva zapravila €. 

Avtodom vsekakor omogoča svobodo in ni ga lepšega, kot zbuditi se na mestu, kjer boš naslednji dan aktiven. Tudi stik z naravo je bolj pristen.

Ker sva bila v zadnjem času oba kar nekaj poškodovana, je treba tudi poudariti, da sva hvaležna, da je bilo na tem dopustu vse OK, tako na cesti, potkah in v steni...